Rozmari Petek
"Počasi … Sprosti ramena, sprosti telo, …," je ljudem, ki so mirno ležali v bazenu lepo obnovljenega Doma paraplegikov Pacug, pomirjajoče govorila Saglara Mandzhieva, inštruktorica apnee ali potapljanja na vdih. Nič kaj tekmovalno, bi rekli. A apnea ni najbolj klasična športna disciplina, pojasni Saglara. "Pri večini športov sta pomembni hitrost in moč, tu pa je pomembnejše sproščanje. Zato jim pripovedujem, se morajo sprostiti in si predstavljati, kot da ležijo v postelji." To vsaj Milanu Šolaji, nekdanjemu srbskemu rokometnemu reprezentatu, ni bilo težko. "Dejansko sem treniral v postelji. Na nos sem si dal ščipalko za perilo. Vsak dan sem zadržal od 30 do 40 sekund več," smeje opiše svoje treninge drugouvrščeni s prvega tekmovanja za invalide, ki se je odvilo minuli konec tedna.
Če "oni" zmorejo, potem izgovorov ni
Poleg Šolaje, ki je sedaj ponosni lastnik srbskega rekorda, se je v zgodovino prvih tekmovalcev v apnei za invalide vpisalo še devet ljudi s poškodbo hrbtenjače (med njimi sta dve ženski) iz skupaj petih držav. Ob njih pa se je kot prva država, ki je to organizirala, vpisala tudi Slovenija. Zakaj tega ni še nihče organiziral, vprašamo Ravnaka, starosto na področju potapljanja z invalidi. "Zato, ker invalide vedno uprabljajo kot orodje, s katerim pridobivajo denar. Ker svet se danes vrti samo na projektih in denarju. Ko dobiš denar, iščeš nekoga, ki bo 'pasal' v tvoj projekt. Mi delamo obrnjeno. Mi vse naredimo, le denarja ne znamo dobiti. Želimo pokazati, da cilj ni le v tem, da se invalidi integrirajo, ampak da pokažejo, da v okolju, ki nam je vsem malo tuje, zmorejo celo več kot tisti, ki nimajo nobenih omejitev. To je največja vrednost vsega, kar počnemo. Hkrati želimo s tem pokazati, da če ljudje s poškodbo hrbtenjače zmorejo, potem drugi ne morejo imeti izgovorov," je neposreden Ravnak, najverjetneje edini človek, ki z invalidi dejansko ravna kot z vsemi ostalimi, kar vključuje tudi šale na njihov račun.
"Nabrišejo" lahko pol sveta
Ravnak je z idejo, da bi se tudi invalidi lahko potapljali in počeli druge drzne stvari podvodnega svet, prišel pred 15 leti. Takrat so ga precej čudno gledali. Ko je iskal sredstva za financiranje projekta, ga je nekdo ob tem vprašal, kako se bo pa v tem lahko tekmovalo. "Saj mu nisem znal odgovoriti. Čez leto dni sem mu zabrusil, da bomo tekmovali v tem, kdo bo imel najdražjo opremo. Sedaj invalidi dejansko tekmujejo v športnem potapljanju, teritorij apneje pa je športna disciplina, kjer lahko po moji oceni 'nabrišejo' pol sveta. Lahko postanejo oziroma so že postali del globalne potapljaške populacije. To so zadnja vrata, ki so zanje še bila zaprta." "Predvsem šport je tisti, ki ljudem s poškodbami hrbtenjače lahko daje največ. Je odličen način, da ne pristanejo in ostanejo v virtualnem svetu, ki je zanje lahko še bolj mamljiv," je dodal predsednik paraolimpijskega komiteja pri Zvezi za špot invalidov Slovenije Damijan Lazar.
Voda vzame, a tudi daje
Tretjeuvrščeni s tekmovanja Nino Batagelj je poškodbo, zaradi katere je pristal na invalidskem vozičku, dobil ravno v vodi. "Skočil sem v vodo in pri tem spregledal skalo." In se vam voda s tem ni zamerila, vprašamo. "Voda ni kriva, jaz sem kriv, ker sem se odločil za skok. Vodo prej vidim kot nekoga, ki mi omogoča, da sem vsaj nekje brez omejitev, brez vozička. Vse tri dimezije imam na voljo, nekaj, kar nihče na kopnem nima na voljo. In hitro lahko izvajam gibe, ki jih sicer ne bi mogel." Tudi Igorju Krischu, zmagovalcu minulega tekmovanja, se voda ni zamerila. "Pred 30 leti sem utrpel potapljaško poškodbo. To je bil čas, ko še ni bilo podvodnih računalnikov. Potapljal sem se globoko, riskantno. Velikokrat je šlo, enkrat pa ni. Prehitro sem šel iz globin in dobil dekompresijsko poškodbo hrbtenjače. Ampak, to me je ustavilo le za kakšno leto in pol, potem sem nadaljeval s potapljanjem. In potapljam se še danes."
Krisch je pod vodo zdržal 4 minute in 48 sekund, Šolaja 4 minute 33 sekund, Nino Batagelj 3 minute in pol. Trenutni svetovni rekord za moške znaša več kot 10 minut, za ženske skoraj 6 minut. "A ni pomembna dolžina - čeprav moram poudariti, da so rezultati invalidov izjemni - temveč izkušnja. Ker občutek v vodi, v nepopisnem miru, brez jeklenk na hrbtu, je neverjeten," pravi Saglara. Tokrat časa za priprave tekmovalci niso imeli prav veliko, saj je ideja o organiziranju tekmovanja padla dokaj pozno. Prihodnje leto pa znajo v bazenu Doma paraplegikov na Pacugu padati novi rekordi.
