Trdoživi ali kako se šport še drži nad vodo

Novi koronavirus ne prizanaša in spet ustavlja svet, a šport se je od pomladi veliko naučil in se še drži nad vodo. Veliki dogodki so dokaz, da se s preventivo in ustreznimi ukrepi da preživeti in živeti dokaj normalno. Če lahko tako rečemo tekmovanjem brez navijačev ali le s peščico v mehurčku. Tako je bilo na finalnih turnirjih lige prvakov, NBA in NHL, teniških grand slamih, tak model je prevzel konec tedna na divjih vodah v Tacnu, smučarski uvod v sezono v Söldnu …

Začelo se je s kolesarsko dirko po Franciji in ne le s slovensko zmago, ampak športa proti virusu, so se trkali po prsih gostitelji. Tour je bil model in potrditev, da še ni konec sveta. Giro pa primer, če se popušča, če se potujoča karavana pomeša s spremljevalci, ki niso sterilni del tekmovanja, ali celo z običajnimi turisti. Pred še večjo preizkušnjo je zdaj Vuelta z našim matadorjem Primožem Rogličem ob vnovičnem pohodu na prestol, v Španiji se soočajo z bistveno večjo grožnjo z zunanje strani, kot so se na tekmovanjih to poletje in jesen.

Zelo pomembno je, da je profesionalnim športnikom v novem valu okužb le priznan status delavcev, da se pač ne hodijo samo malo igrat in rekreirat, ampak v službo. Okrog njih je še kup delovnih mest, ki tvorijo močno gospodarsko zaslombo in s tem ne pomenijo dodatne zdravstvene grožnje, hkrati pa generirajo številna delovna mesta na drugih področjih, denimo v turizmu, in pomagajo, da se svet vrti v pravo smer.

Svetovni pokal v spustu z gorskimi kolesi v Mariboru pri nas ni odmeval močno kot Zlata lisica, a je dosegel vse, ki se jih dotika - adrenalinske odvisneže v bližnji in daljni okolici. Zato ni nepomemben, četudi se pod Pohorje ne vijejo množice (v normalnih letih navijačev sicer ne manjka) kot ob obisku lisičk. Oboji prireditelji imajo veliko skupnega, so trdoživi, si upajo in dokazujejo, da se uspešno spopadajo z visokimi preprekami. Treba se je zavedati, da veliko pohorski dirki podobnih letos ne bomo videli, v bistvu bodo le štiri na dveh prizoriščih in eno od teh je Maribor, ki pač mora za razcvet in priključek drugim evropskim ter svetovnim destinacijam izkoristiti vse potenciale.

Svoje izzive pa imajo kolektivne panoge, slovenska koronavirusna praksa je drugačna od evropske. Slabša? Za športnike zagotovo. Vsi košarkarji Cedevite Olimpije so morali zaradi enega pozitivnega primera v karanteno, njihovi tekmeci pa so kar igrali, če jih je le bilo dovolj za tekmo. Pomagala niso niti moledovanja šefa evrolige Jordija Bertomeua, a ker gre za našo prakso, ki se ne omejuje na šport, tega niti ni bilo pričakovati. Je pa bilo revolt širše javnosti, ki je morda dosegla, da bodo zdaj drugim, dokler te neskladnosti ne odpravijo (pri nas pač nič ne gre čez noč), malce pogledali skozi prste. Morda so po tihem in "po novem" ravnali že pri okužbah v nogometni Gorici pred tekmo z Mariborom.