O jeziku po navadi rečemo, da se je razvijal in razvil s človekovo rastjo skozi dolgo, temno zgodovino. Temno, ker nam je le malo znanega o nji. A ko je bil do vse popolnosti dognan, se ni več toliko razvijal, ampak bolj dopolnjeval in prilagajal, kakor je od njega terjalo človekovo duhovno in tehnično napredovanje. In to se z njim dogaja še današnje dni.
Ko je naš jezik že imel razrešeno vprašanje, na primer, kako naj kar najbolj enotno sklanja samostalnike, ni več razvijal novih sklonov in sklanjatev poleg štirih, ki jih zdaj ima. Nič od tega. Ampak je samo vse nove samostalnike, ki jih je porajal neulovljiv razvoj človekovih dejavnosti, razvrstil v že pripravljene sklanjatve: ali v dve ženskega spola, v eno moškega spola ali v eno srednjega spola. In še dalje: Nešteto množico novih pojmov in pojavov je moral poimenovati z novimi besedami. Te je moral ustvariti in jih uvrstiti v slovnični sestav: v samostalniško sklanjatev, glagolsko spregatev in tako naprej. In to je vse. Toda takemu razvrščanju ni dobro reči kar razvoj jezika, ampak prej njegovo prilagajanje, dopolnjevanje.
Razvoj v najžlahtnejšem pomenu te besede je naša materinščina doživljala takrat, ko je namesto glagolskih oblik jaz delati, ti delati, on delati razvila popolnejše oblike: delam (jaz), delaš (ti), dela (on). Kdaj pa se naš sedanji knjižni jezik dopolnjuje, prilagaja in morebiti še nekoliko spreminja? Odgovoril bom na vprašanje, ki mi ga je, predrage bralke in bralci, poslala radovedna Kraševka.
Na zimskem jutranjem sprehodu po Šentjanah na vzpetini med Portorožem in Strunjanom me je pozdravila in zaustavila neznana sprehajalka: "Nisem tu doma, gospod, sem Kraševka. Ogovoriti se vas drznem, ker mi je prijateljica v Piranu, ki jo ob vikendih večkrat obiščem, povedala, da ste vi tisti profesor, ki v Primorskih novicah piše o jeziku in odgovarja na vprašanja bralcev. Ker me jezik zanima, vaše članke rada berem. Boste odgovorili tudi meni, če vas nekaj vprašam?" Sem prikimal, da z veseljem, ker mi rado primanjkuje tehtnih vprašanj o naši materinščini. Črkoval sem ji svoj elektronski naslov in iskal po žepih listek, da bi ga zapisal. A me je ona prehitela, da ni treba, ker si bo naslov zapomnila.
Dvomil sem, da bi lahko prišlo kaj pametnega iz kratkega pogovora. A že zvečer sem lahko prebral naslednje Kraševkino jezikovno poizvedovanje: "Spoštovani profesor, kako naj pravilno zapisujemo imena tujih mest. Morda se zdi čudno, zakaj sem radovedna le za zapise imen mest, a ne tudi za zapisovanje imen držav, pokrajin in še česa drugega temu podobnega. Naj povem zakaj. Najprej zato, ker bo odgovor na vprašanje, kako naj prav zapišemo imena mest, povedal tudi, kako naj prav zapišemo imena držav, pokrajin itd. Predvsem pa samo za zapisovanje imen mest sprašujem zato, ker se je poleti lansko leto (2024) v časopisu Delo vnelo razhajajoče se in nasprotujoče si prerekanje o tem, kako naj bi pravilno zapisali imena tujih mest. Ali po naše kot Čikago ali po tuje kot Chicago.
Prepira ni podžigal le zapis: Čikago, ne Chicago (in obrnjeno: samo Chicago, ne Čikago), temveč še zapis pridevnika za naselje Schengen med Luksemburgom, Nemčijo in Francijo, kjer so se evropski velmožje dogovorili za vzhodno mejo Evropske unije. Ali naj pridevnik schengenski, ki to mejo poimenuje, zapišemo po nemško schengenski ali po slovensko šengenski. Se pravi: ali je prav zapisati schengensko območje ali šengensko območje, schengenska meja ali šengenska meja. In da bi bil prepir res slovenski, dlakocepski, so se prepirljivci preselili še v politiko. Tako so nekateri zavračali predlog, da naj bi tuja mesta zapisovali bolj po naše, tako nekako, kot jih izgovorimo. Se pravi po srbsko, ker da samo v Beogradu besede pišejo tako, kakor jih izgovorijo. In še in še. Vprašujem vas, profesor, kako je torej prav zapisano: Čikago, ne Chicago ali pač: Chicago, ne Čikago? Upam, da bom našla in prebrala vaš odgovor v Primorskih novicah. Hvala vam. Najlepše vas pozdravlja vaša spraševalka s Krasa."
Spoštovana spraševalka s Krasa (pravega imena in priimka niste dopisali), s svojim vprašanjem ste našli zelo zgovorno utemeljitev za trditev, da se do potankosti razviti jezik, kakršna je naša materinščina, predvsem samo še prilagaja, dopolnjuje in utrjuje usklajeno z zahtevami sodobnega slovenskega in svetovnega življenja.
Tudi tuja imena je kar po domače podomačeval, hebrejskega Jokanaana je prek Johannesa spremenil v kranjskega Janeza
Naš knjižni, a seveda dosti bolj še govorjeni jezik je imena tujih mest (držav, pokrajin, zemljepisnih poimenovanj in s tem še marsikaj sorodnega) v izgovoru in zapisovanju ves čas prilagajal svojim notranjim zakonom. In to nenehno skozi tisočletje svojega obstoja po (približno) letu 1000, ko je bil že dalj časa uporabljan v krščanskem bogoslužju. Kot takega ga namreč najdemo zapisanega v Brižinskih spomenikih. Tuja imena je kar po domače podomačeval. In tega prilagajanja ni opustil vse do dandanašnjih dni. Ravnal je pač tako, kot je ravnal z osebnimi imeni, kjer je, le za zgled, hebrejskega Jokanaana prek Johannesa spremenil v kranjskega Janeza.
Precej primerov takega prilagajanja našim jezikovnim zakonitostim pri zapisovanju in izgovarjanju tujih mestnih poimenovanj najdemo že v oddaljeni soseščini slovenskega narodnega ozemlja. V Avstriji, Italiji, Nemčiji, na Balkanu. Celo v Franciji in ponekod drugod. Francozi svojemu najviše cenjenemu mestu rečejo samo Pari, a zapišejo ga kot Paris. Pa mi? Za Slovenca njihova prestolnica ni ne Pari in ne Paris, temveč samo Pariz. Francoz po svoje - toda tudi mi, od davnega in zmeraj trmasti, po svoje!
Če se zaustavimo le malo bliže naših mej, ni dosti ali nič drugače. Nemški München na Bavarskem, ki je svoje ime dobil po samostalniku menih (monah), smo poimenovali kar Monakovo (Menihovo). Salzburgu smo po naše rekli Solnograd (po soli, po kateri se to mesto imenuje). Innsbrucku na Tirolskem, katerega ime pomeni "most na Innu" (kot se imenuje reka, ki odteka skozenj), smo po naši prevedenki rekli Inomost. Beogradu smo v starih časih, ki jih več ne pomnimo, rekli Beligrad in ga enako v davnih letih tudi zapisali. Skopje, glavno mesto z vseh strani ogroženega ljudstva Makedoncev, ni bilo Slovencem Skopje, ampak Skoplje. Da ne omenjam še najbližje nam Hrvaške, ki ji njeno mesto Rijeka izgovarjamo in zapisujemo kot Reka in ji mesto Pula večkrat zapisujemo in izgovarjamo kot Pulj. Sploh pa da ne omenjam še Sloveniji najbližjih krajev in pokrajin, kjer od nekdaj in še zmeraj strnjeno ali razredčeno živijo naši krvni bratje in sestre. Tam Beljak ni nikoli Vilach, ampak le Beljak, tam sta Klagenfurt samo Celovec in Trieste le po naše Trst.
Vrnimo se po vsem povedanem k izvirnemu vprašanju iz naslova. Ali naj zapišemo edinole Čikago in ne Chicago ali pa samo Chicago in sploh nikdar Čikago? Kljub temu da vsi slovenski zadnji pravopisi, izdani v letih 1950,1962 in 2001, dovoljujejo oba zapisa, podomačenega in izvirno tujega, je vendarle primerno zapisati tudi: Toda, toda in še enkrat toda! V današnjem času, več kot modernem in naprednem, ko je zmagala globalizacija, se bo in se je že potrebno poenotiti. Zapisovati bomo morali enotno in povsod enako: le Chicago in ne več Čikago. So prišli in že zmagujejo drugačni časi, z njimi pa drugačni, drugi glasi!
