Barbara Gavez Volčjak
Večina šol je že v preteklem tednu uvedla tako imenovano izobraževanje na daljavo. Po podatkih ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je pretekli teden v tej obliki pouka sodelovalo približno 122.500 osnovnošolcev in čez 14.000 njihovih učiteljev ter približno 40.000 dijakov in okoli 4000 profesorjev. Učitelji pri tem izkoriščajo vse možnosti, ki jim jih ponuja informacijsko-komunikacijska tehnologija, osnovna infrastruktura je delujoče internetno omrežje. Starši zlasti mlajših otrok pa so se z uvedbo šolanja od doma znašli še v vlogi neprostovoljnih, a tudi nekvalificiranih učiteljev. Izkušnje po prvem tednu so različne.
Javna sporočila ministrstva za šolstvo in tudi zasebna elektronska pošta nekaterih ravnateljev, namenjena staršem njihovih šolarjev, zagotavljajo nemoteno in uspešno delovanje sistema izobraževanja na daljavo. Mnenja in občutki stašev o tem niso tako enotni, čeravno se vsi strinjajo, da je šolanje od doma pri sedanji razvitosti IKT edina smiselna pot v trenutnih razmerah. Večina jih podpira uvedbo sistema, v katerem pa so se vsaj na začetku pojavljale težave, a so jih skrbniki sčasoma odpravili. V splošnem delo poteka tako, da učitelji učencem pošiljajo navodila in material po internetu, ti naloge opravijo in o njih poročajo učiteljem. V praksi se je pokazalo, da je med šolami precej razlik. Na nekaterih delujejo spletne učilnice ali je dostop do nalog možen na spletni strani šole. Z drugih učitelji pošiljajo vse gradivo na elektronske naslove bodisi učencev bodisi staršev, če otroci nimajo svoje elektronske pošte. Zlasti v začetku tedna so bile povezave pogosto motene zaradi prezasedenosti, kar je dodatno oteževalo komunikacijo. Prav tako se razlikuje količina posredovanega materiala: nekateri učitelji pošiljajo naloge za vsako uro posebej skladno z urnikom, drugi naložijo delo za ves teden, ponekod so se odločili v posameznem tednu obdelati le določene predmete. Obstajajo pa tudi šole, ki so bodisi v preteklem bodisi v tem tednu izkoristile zakonsko možnost in razglasile enotedensko prekinitev dela zaradi izrednih razmer in izobraževanja na daljavo v tem času niso oziroma ne bodo izvajale.
Mlajši učenci potrebujejo pomoč staršev
Delo doma je odvisno od starosti in afinitete otrok. Medtem ko so srednješolci pri delu povsem samostojni, zanj večinoma tudi opremljeni in izobraženi, je zlasti pri mlaših otrocih, približno do četrtega ali petega razreda, potreben obsežnejši angažma staršev. Ne le organizacijski, s sprejemanjem e-pošte, tiskanjem učnih listov in pošiljanjem odgovorov, temveč tudi vsebinski. Otrokom je treba tudi kaj razložiti, prebrati, preveriti, ali je delo opravljeno v celoti. Učenci od petega ali šestega do devetega razreda so pri delu večinoma samostojni, a prav tako potrebujejo nekaj motivacije, saj brez neposredne prisotnosti učitelja kmalu pozabijo, da pravzaprav sodelujejo pri pouku, čeprav ta zdaj poteka drugače.
"Zdi se mi, da so učenci višjih razredov osnovne šole po sili razmer gladko preskočili v srednješolsko izobraževanje na daljavo," meni Večerov novinar in urednik Aljoša Stojič, oče osmošolca in sedmošolke. "Pokazalo se je, da je to gotovo pouk prihodnosti, pri katerem pa se nekateri učitelji - seveda ne vsi - nekoliko bolj lovijo od učencev." Pri tem se Stojič, podobne pomisleke pa je izrazilo več staršev, vprašuje, kako si življenje organizirajo v veččlanskih družinah: "Malo moteče je to, da nihče iz šole oziroma ministrstva ni vprašal, ali je doma dovolj tablic in računalnikov. Denimo, za starša s tremi otroki, ki vsi delajo od doma. A imajo doma pet računalnikov?" Tudi tiskalnika recimo nimajo v vsakem gospodinjstvu. "Le kako se pouka na daljavo lotevajo troci, ki doma nimajo tehnične podpore, kaj šele osebne in moralne?" se vprašuje univerzitetna profesorica dr. Saša Jazbec, mama maturanta in četrtošolca.
Radi bi počeli še kaj drugega
Različni so tudi odzivi učencev in dijakov. Čas dela se podaljšuje s starostjo, vendar pa je odvisen tudi od količine nalog, ki jih posreduje posamezni učitelj. Tako nekateri starši gimnazijcev opažajo, da so mladostniki zaposleni tudi po ves dan. "Pouk od doma se je začel zelo naporno," meni Manca Šerbinek, dijakinja tretjega letnika mariborske Druge gimnazije. "Profesorji so nam za predmet, ki bi v šoli potekal 45 minut, naložili več ur dela. Za šolo smo delali cel dan. Zadnja dva dneva so razumno zmanjšali količino dela in upamo, da tako tudi ostane. Večinoma smo dobili napotke, da moramo predelati učbenik na določenih straneh in narediti izpiske, drugod smo reševali delovne liste, ki so nam jih profesorji skenirali, dobili smo tudi seminarsko nalogo. Samo pri slovenščini smo imeli enkrat video predavanje v programu Google meet, ampak jih bo več potekalo v prihodnje, saj je bilo predavanje uspešno. Vsi učenci smo se držali določene ure predavanja in tudi sodelovali smo. Rekla bi, da je video predavanje najbolj učinkovit način učenja od doma, saj nam je snov najboljše predstavljena, in to v času, ki je namenjen pouku. Profesorji morajo razumeti, da bi tudi v karanteni radi počeli še druge stvari."
Življenje večine slovenskih družin s šoloobveznimi otroki je bilo torej v preteklem tednu postavljeno na glavo. Starši morajo - seveda poleg svojega dela, ki ga opravljajo bodisi doma bodisi na delovnem mestu - poskrbeti še za dodatno prehrano otroka, ki jo ta sicer dobi v šoli. Ker se otroci ne smejo družiti med seboj niti ne hodijo na treninge in druge obšolske dejavnosti, si starši vzamejo čas tudi za skupne športne aktivnosti. Marsikdo se počuti preobremenjenega in niso redki starši, ki se jim zdi, da opravljajo še delo učiteljev. Zelo dobrodošla so zato priporočila, za kakršna je denimo svojim zaposlenim dal ravnatelj OŠ Janka Glazerja Ruše Ladislav Pepelnik. Po načelu manj je več so se na šoli odločili dati poudarek učenju za življenje: učence in starše spodbujajo, naj se posvetijo kuhanju in drugim gospodinjskim delom, skrbi za starejše, humanitarni dejavnosti.
