V uvodnem delu zapisa je reševalka zapisala, da je trenutno na dopustu. "Ker pa življenje brez interneta in reševalne službe ne gre, se je danes moje jutro pričelo z novico o hudi prometni nesreči motorista reševalca v Ljubljani. Čeprav fanta poznam, to ni vplivalo niti malo na mojo skrb, kako je z njim, kaj se je zgodilo in kakšne bodo posledice. Prvi zgodba, ki se mi je ob novici zavrtela v glavi, je zgodba reševalca Napotnika, ki je pred leti doživel podobno nezgodo … Sprva se tolažimo, samo da je živ, samo da ne umre ... Ko ta faza mine, se človek vpraša, kaj pa posledice?! Bo še lahko živel svoje sanje, bo hodil, bo vedel kdo je, kdo so njegovi najbližji?!"
Reševalka se sprašuje, ali bo prenesel, da morda ne bo več počel tisto, kar je zmeraj sanjal. "Poberem prenosnik in grem na kavo … Sprašujem se, če se preveč sekiram za nekoga, ki sem ga videla mogoče dvakrat v življenju in z njim spregovorila par besed?! Potem odprem internet ... Povsod samo novice o nesreči, srce parajoče slike … Vidim, da se sekirajo vsi, zdravstvo dejansko danes trpi ... Ne glede na to, iz katerega konca Slovenije prihajamo, nam je hudo, se sekiramo in držimo pesti, da bo s fantom vse v redu. (...) In potem seveda se lotim brati komentarje. Komentarje ljudi, ki se niti v danem trenutku ne zavedajo, da je ta reševalec nekdo, ki je izbral, da bo življenje posvetil, da pomaga drugim … "
Si res ne zaslužimo niti malo sočutja?
"Ta fant ima ime in priimek, ima datum rojstva in družino. Po poklicu je reševalec ... Ja, prav ste prebrali, po poklicu je reševalec, drugače je človek. Človek kot vsi mi in vi, ki kritizirate. Kdaj smo prišli do dejstva, da ljudi ocenjujemo po poklicu?! Ne razumem?! Patetično mi je, ko me kdo ustavi mi reče, a ti si pa reševalka ? Ne, jaz sem Nataša in ja, po poklicu sem reševalka!!!! Zakaj izgubimo identiteto, ko postanemo okolici samoumevni, zakaj pozabijo, da smo samo ljudje, ki po končani službi poskušamo živeti kot vsi ostali. Si res ne zaslužimo niti malo sočutja, empatije in razumevanja ?! Verjamem v to, da je naš poklic (tako kot policija in vojska) namenjen le ljudem, ki se dejansko rodijo s tem poslanstvom. Ni vsak z dušo in srcem v tem in ni vsak za ta poklic."
V nadaljevanju je reševalka na blogu zapisala: "Pa vendar, a je tega treba (bi rekel meni pomemben človek) … a je res tega treba? Da se nas žali vsepovprek, da smo divjaki, da mislimo, da smo kralji, ker imamo sirene, da smo mi tisti, ki bi mogli paziti na rdeči ... Se strinjam, daleč od tega … tudi stroka nas uči, da je na prvem mestu naša varnost in varnost okolice, je pa dejstvo - ko mi tulimo vsepovprek, dejansko prosimo za kanček vaše pozornosti, da ste uvidevni do nas, da prej pridemo do nekoga, ki nas potrebuje. Vse je ok, dokler nas nekje ne boste čakali sami ... ko se vam bo sekunda zdela ura in ko boste prosili na kolenih, da letimo do vas, da pomagamo nekomu, ki je vam pomemben."
Uniforme in delo jih povezujejo
"Ne morete razumeti naših občutkov, ker ne delate našega poklica. Ne morete razumeti, kako nam je, ko nekaj ne gre tako, kot bi moralo iti. In prav zato, ker ne opravljate tega poklica (in zato ne razumete), poskusite biti vsaj toliko uvidevni in razumite, da smo mi toliko bolj povezani, prav zato, ker se razumemo. Uniforme in samo delo nas tako povezujejo, da smo kot ena velika družina. Ni nam lahko, ko se zgodi kaj takega, ne želimo nikomur slabo in definitivno ne opravljamo tega poklica zaradi denarja. Ne prosim, da nas pomilujete, prav tako ne prosim, da nas častite ... Samo preprosto bodite spoštljivi in se zavedajte, da smo ljudje tako kot vi. Da smo po poklicu reševalci in da je naš cilj izključno to, da vam pomagamo. Tudi mi imamo družine, nekoga, ki nas doma čaka in nekoga, ki se z vso pravico vsak dan vpraša, če se bomo sploh vrnili domov … Dragi motorist reševalec, drži se," je zaključila.
Zapis je na voljo TUKAJ.
