Promet je bil gost, kot je to v času popoldanske konice običajno za večja mesta. V mrzlem, a sončnem dnevu so ljudje hiteli po vsakodnevnih opravkih in na prvi pogled se mesto v ničemer ni razlikovalo od drugih podobnih v Evropi. "Naj vas ne zavede ta občutek mirnosti. Res je v primerjavi z drugimi deli države mirno in varno, a tudi tukaj ni mogoče živeti življenja, kot smo ga živeli, preden nas je Rusija napadla. Korenine vojne so segle globoko v vse pore družbe, v vsako družino, kar ni vedno vidno na prvi pogled," pove Andrij Ljubka, ko se srečava v Užgorodu. To je mesto na zahodu Ukrajine, v Zakarpatju, od slovensko-madžarske meje oddaljeno le dobrih šest ur vožnje z avtomobilom.
Užgorod je pred vojno, ki bo prihodnji teden vstopila v četrto leto, štel 110.000 prebivalcev, danes jih v njem živi okoli 180.000. "Vanj so se pred rusko agresijo zatekli številni prebivalci vzhodnega dela Ukrajine. Življenje tukaj je postalo zelo drago v vseh pogledih. Težko je najeti stanovanje, začelo je primanjkovati delavcev, saj so mnoga podjetja iz drugih delov države preselila proizvodnjo v to območje," pove Mikola Radčenko - Kolja. Sam ima poleg tega, da skupaj z Andrijem deluje v nevladni organizaciji Institut za centralno evropsko strategijo, mizarstvo. Zaradi pomanjkanja delavcev je prisiljen delati z dvema študentoma.
V treh letih se je upanje na zmago preoblikovalo v upanje na mir. To je prva stopnja kapitulacije
Zakarpatje je najbolj ruralno območje države. Že pred vojno so ljudje odhajali na delo na Madžarsko, v Slovaško in Češko. Zdaj je pomanjkanje delavcev še večje. Še zlasti težko jih dobijo manjša podjetja in obrtniki, saj so delavci, zaposleni v velikih podjetjih, zaščiteni kot kritični viri pred vpoklicem v vojsko.
Ko si edini moški, ki čakaš na otroka
Mobilizacija - še ena boleča točka te vojne v vse večjem pomanjkanju vojakov, ki vsakodnevno umirajo v strelskih jarkih vzhodne fronte. Mobilizacija, ki ob vsesplošni utrujenosti zaradi že tri leta trajajoče vojne in prizorih poskusov nasilnih privedb moških razdvaja ukrajinsko javnost in ustvarja napetosti. Slednjo čutita tudi 37-letni Andrij, ki velja za enega najvidnejših mladih ukrajinskih pisateljev in pesnikov - pred leti je kot prejemnik štipendije srednjeevropske pobude, ki so mu jo podelili na Mednarodnem literarnem festivalu Vilenica, več mesecev bival v Sloveniji -, in 33-letni Mikola. Oba sta v letih, ko bi po pravilih lahko bila vpoklicana, a sodita k izjemam. Mikola skrbi za ženo, ki se je pred leti močno poškodovala v prometni nesreči, Andrij vodi že omenjeno nevladno organizacijo.
"Po mestu se sicer lahko svobodno gibljeva, ljudje nič ne rečejo, a iz njihovih obsojajočih pogledov je mogoče razbrati vprašanji, kot zakaj si ti še tukaj in ne na bojišču, kaj je tvoj izgovor," pove Andrij in še doda, da je zelo boleč in čuden občutek, ko hčerko po obšolskih dejavnostih pred zgradbo pričakuje obkrožen zgolj z materami. "Ni lahko, saj so številni najini prijatelji in znanci na fronti. Nekateri so že padli. To so moralne dileme, ki jih imava tudi midva. Vojna ustvarja napetosti, povzroča jezo, frustracije, načenja enotnost in povezanost ukrajinske družbe," pripoveduje Andrij. Ljudje so začeli dvomiti o poštenosti kriterijev izbire moških, saj, kot pripoveduje Mikola, je v manjših krajih, kjer se večina pozna, razbrati, da se tisti, ki so premožnejši ali imajo zveze na ključnih mestih, lažje izognejo mobilizaciji. "Za zdaj so prisilno mobilizirani le tisti, ki nimajo urejenih ustreznih dokumentov in jih ustavijo na ulici," povesta in v isti sapi dodata, da imata prijatelje, ki iz strahu pred mobilizacijo že leto ali več niso šli iz stanovanja.
Kruta realnost je najbolj otipljiva na pokopališčih. Tudi v Užgorodu so sveži grobovi vojakov. "Danes se lahko iz vojne vrneš le na tri načine: mrtev, močno ranjen ali kot dezerter in slednji v družbi niso sprejeti z odobravanjem. Sistem te obravnava kot kriminalca, čeprav je povsem človeško, da si ljudje želijo po nekem času odpočiti," pripoveduje pesnik in pisatelj, ki se, ko potuje po državi, ob vprašanju, od kod prihaja, sooča z občutkom krivde, da živi v mirnem delu. "Ko me vprašajo, od kod prihajam, takoj začnem razlagati, kaj vse počnem, da bi prispeval k temu, da bi se lahko učinkoviteje upirali ruskemu agresorju."
Pisatelj in 342 pickupov
Podobno kot številni pesniki in pisatelji se je tudi Andrij Ljubka odločil, da bo svojo priljubljenost izkoristil za zbiranje sredstev, s katerimi kupuje rabljena terenska vozila, tako imenovane pickupe, ki jih nato odpelje do vojakov na vzhodu. Ravno konec minulega vikenda je vojakom na fronti izročil že 342. terensko vozilo, kupljeno na ta način. "To so praktične posledice mojega delovanja," pove in prizna, da je v vojnih časih težko pisati. "Lani sem sicer izdal knjigo, a so to bolj kratki dnevniški zapiski o vsakdanjem življenju med vojno." Čeprav se oba trudita biti optimistična, je tudi pri njiju zaznati utrujenost. Prihodnost je negotova. "V treh letih se je upanje, da bomo zmagali, transformiralo v upanje, da bo dosežen mir. In to je prva stopnja kapitulacije," meni Andrij Ljubka.
Ko se sogovornika dotakneta aktualne igre z Ukrajino na svetovni šahovnici, se strinjata, da mora njuna domovina jasno dati vedeti tako Rusiji kot ZDA, da ne more biti nobenega dogovora brez njih. In EU. "Morda bo zvenelo nenavadno, a sem zadovoljen, saj je po nastopih ameriškega predsednika Donalda Trumpa pretekli teden jasno, da ob ruskem napadu ZDA ne bo več branila Evrope. Upam, da je zdaj konec iluzij o ZDA kot varovanem ščitu Evrope in da bo slednja končno začela delovati kot moštvo."
O nadaljnjem razvoju dogodkov ne želita špekulirati. Prepričana pa sta, da premirje na dolgi rok ni prava pot, saj to lahko pomeni le dvoje; da bo Rusija, ki je vendarle vojaško šibkejša, kot je bila pred tremi leti, ta čas izkoristila, da se ustrezno prestrukturira in okrepi ter znova napade Ukrajino, ali pa bo preizkusila Nato in čez čas udarila po baltiških državah.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
