Nina Ambrož
Njena zgodba je najbrž dokaj tipična za priseljence, na trenutke težka, kruta, tako ganljiva in žalostna, da bi še kamen zajokal. A ker porazu ni želela dati prilike, Azita Bakhtiyari, po narodnosti Perzijka iz Irana, danes živi novo življenje v novi državi – Sloveniji. "Imam status begunca in stalno bivališče. Nekoč bom lahko dobila rdeči potni list kot slovenski ljudje," pravi. "Živim ful dobro", reče v štajerskem narečju. Ob tem se ji usta razlezejo v nasmeh, ki deluje pristno, prikupno. Njena slovenščina je šepava, se pa zelo trudi. Tu in tam si v pogovoru pomagava z angleščino, vendar se temu izogiba. Zagrizeno, intenzivno se uči slovenski jezik. To je nujno, osnovno, je prepričana, ne samo zaradi komunikacije z ljudmi in službe, ampak ker je to spoštljivo do dežele in njenih ljudi. "Ko izgovarjate številke, čakam in čakam, da znam napisati, ker najprej izgovorite zadnjo številko potem pa prvo, recimo najprej devet, šele potem dvajset," se hihita, a zdaj že zna pravilno povedati in napisati svojo starost.
Ne znam, je rekla, a se bom naučila
Zaposlena je v podjetju Z-Line Automotive, ki izdeluje avtomobilski, ladijski, letalski in drugi interier, najbolj znano je po šivanju sedežnih prevlek in notranjih avtomobilskih delov. "Šefu sem rekla, begunka sem in nikoli nisem šivala za avto ali delala v veliki firmi," Azita Bakhtiyari nič ni taktizirala in olepševala svojega stanja, (ne)znanja. "Doma sem šivala le raztrgane hlače," je usekala iskreno. Tudi izobrazbe nima ne šiviljske ne tekstilne. "Ampak res sem si želela tam delati in pripravljena sem se učiti," pravi, da so ji pomagale različne organizacije, za vključitev tujcev, iskanje dela in učenje jezika. Vodstvu podjetja je še posebej hvaležna, da so ji dali priložnost in ji zaupali, enako sodelavcem. Že osem mesecev se vsako jutro vozi iz Dupleka, kjer živi z možem in otrokom, v fabriko v Maribor in dela na stroju za vezenje. "To je najboljša služba za mene, ob sobotah, nedeljah in praznikih sem prosta. Delam dopoldan, popoldan se ukvarjam s hčerko, ki sicer hodi v vrtec, in kuham iranske jedi, ker slovenskih še ne znam," prizna.
Nič ni taktizirala in olepševala svojega stanja, (ne)znanja
Prekupčevalci so jima pobrali denar
Iz Irana do Turčije in nato preko Grčije, Albanije, Črne gore proti severu je tekla njuna pot. Najmanj filmska, romaneskna je. Trajala je več let. "Najin cilj je bila Evropska unija, Avstrija ali Nemčija. Da lahko kot begunka živim v Sloveniji, nisem niti vedela. Bila sem noseča, bolna, in moža sem prosila, da ostaneva," pripoveduje in obuja preteklost izpred štirih let, ko je prilezla do Slovenije. Kasneje, ko se je Azita Bakhtiyari že ustalila na Štajerskem, je obiskala Avstrijo, Nemčijo in Nizozemsko, vendar nikoli ni obžalovala, da se je zataknila v Sloveniji, deželi, ki ima 40-krat manj prebivalcev kot njen rodni Iran.
"Nikjer nisem našla tako dobrih ljudi, kot so Slovenci," je radodarna s komplimenti. "Toplo, prijazno in gostoljubno so me sprejeli," našteva. Ne more se spomniti nobenega slabega dogodka ali atmosfere. "V Sloveniji nisem dobila občutka, da bi bila pomembna barva ljudi," pravi, medtem ko je v državah višje proti severu zaznala, da temnolasi in temnopolti morda niso dobrodošli. Slabše izkušnje je doživela tudi na Hrvaškem, kjer so jo kot begunko ustavili in zasliševali policisti, ne da bi ji ponudili kozarec vode, čeprav je bila povsem izčrpana, na koncu moči. V Sloveniji je takoj dobila vodo, hrano, lepo besedo in pomoč prevajalke, jo prevzame spomin na slovenske policiste.
Proč od vere in prisile
"Rodila sem se kot muslimanka v Iranu. Ker sta oče in mama muslimana, kaj drugega kot muslimanka niti ne bi mogla biti. Če rečeš ne, umreš," sogovornica presune z izjavo, ki je v našem okolju tuja, težko razumljiva in sprejemljiva. "Veliko ljudi v Iranu ni muslimanov v srcu in so ateisti, ampak tega ne smejo povedati, v srca pa se jim ne vidi. Zakaj bi morala pod prisilo, obvezo brati Koran in ne takrat, če ali ko bi želela sama, in zakaj se lahko nekdo drug odloči, kakšna bo moja veroizpoved?" Azita Bakhtiyari zveni logično in zdravorazumsko. Sprašuje (se), zakaj je sploh treba v marsikatere obrazce, dokumente vpisovati vero. "Kako mi lahko nekdo govori, kakšen je bog in kaj misli bog. To želim sama izvedeti," reče vzneseno. "Brati želim druge, različne knjige. Ampak če v šoli ne bereš in ne znaš Korana, ne moreš napredovati v višji razred," ponazori šolski sistem šiitske države in v njenem glasu je zaznati neodobravanje, odtenek jeze. Vse to, težave pa je imel tudi mož, so bili razlogi, ki so ju gnali proč. "Mame in družine nisem videla že sedem let. To je zelo težko," jo stisne v grlu. Pogreša jih, dva brata in dve sestri ima, vsi živijo v Iranu, in upa, da jih bo letos obiskala.
