(POZITIVNO) Šola posodila računalnik: Oče samohranilec je stokrat rekel "boglonaj", podarjeno hrano pa delil z drugo družino

Tudi v današnjem času je mogoče shajati brez interneta. Morda obstaja kdo, ki bi rekel, da je tak vsakdan celo srečnejši. A dodati je treba, da odločitev za "življenje brez povezave" ni vedno poljubna. Nekatera področja namreč niso pokrita s signalom nobenega od operaterjev, zato je povezava s spletom pravzaprav nemogoča. To postane problem, ko se zaprejo šole in se uvede izobraževanje na daljavo. "Rekel je, da ima mobilni telefon in da za mesečno naročnino odšteje 31 evrov, in to je to," besede enega od očetov, ki s svojo deklico živi na pragu Haloz, opisuje Robert Murko, ravnatelj Osnovne šole Videm. Družino so s spletom želeli sprva povezati preko radijskega signala, a jim ni uspelo. Naposled se je na prošnjo odzval en od operaterjev. Za čas izobraževanja so očetu in njegovi punčki omogočili brezplačen dostop do spleta. Šola je njima, pa tudi nekaterim drugim družinam, posodila računalniško opremo. "Omenjenemu očetu sem dal še neke jogurte in skute iz šolske shrambe, ki bi jim, če jih ne bi podarili, tako ali tako potekel rok uporabe," opisuje Murko. Omenjeni oče je drug računalnik, ki ga je prispevala šola, dostavil še eni od družin iz istega kraja, ob obisku pa jim je po besedah ravnatelja odstopil tudi polovico donirane hrane. "Človek bi moral delati, pa si je vzel dopust samo zato, da bi lahko hčerki pomagal v prvih dneh šolanja od doma. Marsikdo hrane ne bi delil. Mogoče komu delam krivico, a zdi se mi, da bi podarjeno večina zadržala zase, češ da bo zaloga za hude čase. Moram priznati, da me je ob tem dejanju prav stisnilo pri srcu," pove, doda pa, da ga je gesta še toliko bolj začudila in osrečila, saj ljudje v času krize kvečjemu impulzivno kupujemo in skladiščimo, ne pa podarjamo.

Imam topel čaj in slabo vest, ker mi je dobro 

Aktivna pomoč šole ni ostala neopažena, družine je niso razumele kot "samoumevne", pravi Marjana Notersberg, učiteljica 3. razreda na Osnovni šoli Leskovec. "Ena mamica se mi je razjokala v telefon, ko so njeni otroci dobili računalnik, rekla je, da ne more verjeti, da jim je šola stala ob strani," pove, doda pa, da je starši pravzaprav niso prosili za pomoč, temveč zgolj potarnali, da ne vedo, kako bodo zmogli. "Premlevala sem, kaj se da storiti. Potem smo pa se z ravnateljem dogovorili, da se bo šolske računalnike dodelilo tudi tistim družinam, ki imajo več šolajočih otrok in samo en računalnik," še doda. "Marsikateri starš ne verjame, da se lahko dogajajo tudi dobre stvari. Marsikateri ne verjame ..." 

Pogrešam te. Kaj počneš? 

Vseeno pa učitelji pripovedujejo, da otroci pogrešajo šolo. To se nam morda zdi nenavadno, saj sicer neprestano vzdihujejo po počitnicah. "Pridno pošiljajo fotografije in rešitve nalog, ki jim jih naložim. Delovni so, iznajdljivi in domiselni. Vendar čutim, da jim je dolgčas po šoli, veliko raje bi sedeli v učilnici," še pravi učiteljica Marjana Notersberg. In to še ni vse - tudi ona zelo pogreša njih. "Še posebej bralni kotiček in trenutke, ko skupaj beremo. Takrat jim v očeh vidim, da komaj čakajo na nove zaplete in dogodivščine v pravljici," se spominja in se veseli časa, ko bodo spet skupaj. A komunikacija med njimi se, kot rečeno, ni prekinila. Otroci medsebojne odnose (in kontakt z učiteljico) ohranjajo preko spletnih kanalov. "Jaz te pogrešam, kaj počneš?", "Si se že kaj igral na snegu?" in "Mamici sem narisal voščilnico za materinski dan" so le kratki odseki korespondence med najmlajšimi. 
Vendar pa je tudi ravnatelj Robert Murko v prvi vrsti starš, ki s svojo hčerko doma redno debatira o tem, kaj ji je pri novem načinu dela všeč in kaj ne. Deklica obiskuje 2. razred. "Pogreša sošolce in učiteljico, všeč pa ji je, da je pri pouku nihče ne moti. Če hoče učiteljico kaj vprašati na samem, mora v šoli počakati celo uro, zdaj pa ji lahko takoj napiše elektronsko pošto in ji učiteljica odgovori," pove, s profesionalne perspektive pa doda, da novi vsakdan za učence prinaša tudi nekatere prednosti. Pri učencih, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč, se namreč izkazuje, da domače naloge preko računalnika oddajajo med prvimi. "V redni šoli pa pogosto niti nimajo naloge. Z novim načinom dela se je tako pojavila priložnost za tiste, ki so v 'normalnem okolju' ob izpostavljanju čutili stisko. Mogoče se je komu enostavno težje izpostaviti v živo, pa lahko to situacijo izkoristi in se izkaže," optimistično zaključuje Murko.