(PORTRET TEDNA) O čečah, o nuncih in mladih juncih

Pred tremi desetletji torej. Vsegavednega strica Google(heimerja) še nekaj let ne bo na obzorju in je bilo treba kar analogno priti do razlag, kaj se skriva za besedami, kot so kalceta, betula, štronco, škure, deštin ..., ki so stanovitno formirale pleme privržencev pesmi Iztoka Mlakarja, takoj ko se je pojavila modra kaseta Štorije in baldorije. Plošče so se ravno poslavljale, šele nekaj mesecev prej je v Sloveniji izšel prvi cede zabavne glasbe, Najslajši poljubi glasbene skupine Moulin Rouge. Izraz zgoščenka je prišel kasneje z Bogdanom Gradišnikom. Mlakar novemu nosilcu zvoka ni bil naklonjen, "... ker se mi je zdelo, da bo to ekskluziven nosilec, samo za snobe ...".
Ob 30. obletnici izdaje kultne kasete se je založba ZKP odločila Štorije in baldorije izdati na vinilu, ki je namenjen predvsem zbirateljem, Iztok Mlakar (ki nima gramofona) pa je imel v Ljubljani dva (seveda takoj razprodana) koncerta. Po svojem zabetoniranem pravilu: ne za množico, ampak za "klapo", za natanko toliko ljudi, da lahko vsakemu med nastopom vsaj enkrat pogleda v oči. Kar številnih organizatorjev koncertov nikakor ne radosti. In izšla je Kvintologija - vseh pet albumov v skupnem paketu: Štorije in baldorije (1992), Balade in štroncade (1994), Rimarije iz oštarije (2001), Romance brez krjance (2008) in Porkaeva! (2017).

S tem misliš uspeti?!

Kaj nas je že takrat tako ogrelo zanj? Malo ironičen, "žleht" in duhovit pogled "njegovih" ljudi od spodaj, slehernikov - Karla Špacapana, Pepija Žbaradorija, štrajkarskih livarjev ... - na tiste zgoraj, to gotovo. Pa narečje seveda, ki je bilo v tistem času še zmeraj izganjano iz "javnega", pripoznano kot nevredno, v katerem je pel o svetu non in nonotov in nuncev in čeč in mladih juncev ... Pripovedovalec zgodb, bi rekla, ne izpovedovalec, v pojočem goriškem dialektu, včasih tudi v cerkljanskem. Oče je bil Cerkljan, mama Brkinka. Sam je velik zagovornik narečij; ne etnolog, ne jezikoslovec, nima takih ambicij, pravi. "Toda glino lahko kemično analiziraš, lahko pa tudi nič ne veš o njeni kemični sestavi in samo delaš iz nje lepe stvari." In še: "Saj smo majhen narod! Ni se nam treba učiti, da bi razumeli narečje, samo preklopiti je treba in odpreti ušesa in srce pa bo šlo. Ko sem začel konec osemdesetih, so me šlatali za čelo: s tem misliš uspeti?! in v prav majhni nakladi so izdali pesmi, češ, kdo bo pa to razumel. Pa ni res. V ljudeh se sproži radovednost. Knjižni jezik, bog pomagaj, je umetna tvorba. Nekaj ljudi je staknilo glave in reklo, to ja in to ne. Je čudovit jezik in obstajajo mojstri, ki se znajo čudovito izražati v njem. Rad bi videl, kakšna bi bila v dialektu filozofska razprava. Zame vse, kar je, je. Ne moreš zapovedati samo določenih barv in določenih barvnih odtenkov. Vse barve so mogoče."

​Vino, ko eno malo obhajilce

Dela jih nekako v "rikverc", te svoje albume. So stranski produkt koncertov pravzaprav. Njegove pesmi so najprej narejene za žive nastope po oštarijah, majhnih klubih, skednjih, kleteh, dvoranicah podeželskih kulturnih domov ... Kjer njega in Davida Šuligoja, izvrstnega glasbenika in nepogrešljivega spremljevalca na harmoniki in kontrabasu, "povratniška" publika pričaka s kozarcem refoška v rokah (celo na Štajerskem), nova pa se "izobrazi" med pavzo. Vino, ko eno malo obhajilce, po njegovo. Zleze pod kožo s pesmijo in besedo, spravlja v smeh in v rahlo zadrgnjeno tišino, naredi poslušalca čvrstega kot jeklo s Puntarsko in drobljivega kot metuljeva krila s svojimi Šuolni. "Seveda je obveza dati od sebe najboljše, vsakič. Nikoli v življenju nisem imel publike za norca. Nikoli je nisem jemal zlahka. Publiko jemljem prekleto resno in stojim za tem, kar povem, in kaj bom povedal, dobro premislim. Kar se zdi mogoče malo anahrono v teh časih umetniških ludizmov in hermetizmov, ki delujejo po principu cesarjevih novih oblačil. Tak sem in tako delam." Pošteno.