Napadi na drobnico in njim sledeči napadi kmetov na slovensko politiko, naj temu naredi konec, so tema, ki je to poletje zaznamovala notranjepolitično dogajanje. Docent dr. Miha Krofel je eden od tistih, ki zadnje tedne z zavidanja vredno potrpežljivostjo pojasnjujejo, in velikokrat tudi ponovijo, kakšne živali so medvedi in predvsem volkovi, zaradi kateri se zdi, da je na nogah pol Slovenije.
Na srečo lahko slovenski znanstveniki suvereno odgovorijo na veliko večino vprašanj v zvezi z ekologijo in vedenjem zveri. Vsaj smiselno zastavljenih. Ekipa znanstvenikov, ki se je oblikovala okoli katedre za ekologijo in varstvo okolja na oddelku za biologijo biotehniške fakultete v Ljubljani in katedre za zdravje gozda in upravljanje prostoživečih živali na oddelku za gozdarstvo iste fakultete ter republiških zavodov za gozdove in za varstvo narave, je postavila številne nove metode spremljanja divjih zveri in njihovega proučevanja: od genetskih analiz za raziskave populacij do spremljanja tropov volkov z zvočnim izzivanjem teritorialnih živali. Njihove metode in rezultati so z leti postali referenca tudi v tujini, slovenska populacija volkov pa neka osnovna enota, s katero lahko raziskovalci primerjajo genetsko pestrost drugih populacij. Seznam strokovnih člankov je predolg, da bi ga navajali, a eden od njih je na 30. mestu najbolj branih in citiranih v celi zgodovini prestižne znanstvene revije Science, posledično so za slovenske znanstvenike našli čas in prostor velikani, kot so The Guardian, New York Times, National Geographic, Le Monde.
Službe ne bi zamenjal za nobeno
Dr. Miha Krofel, letnik 1982, je po osnovni izobrazbi biolog, primarno zaposlen na oddelku za gozdarstvo biotehniške fakultete. Predmet njegovih raziskav so volkovi, risi, medvedi in šakali. Proučuje snežne leoparde na severu, tudi velike mačke v Afriki. Je raziskovalec, kot si ga predstavljamo, človek terena. Najraje je zunaj, v divjini. Velikokrat s fotoaparatom - njegov dosje Flickr je zakladnica fotografij prostoživečih živali s celega sveta. On je tudi tisti, ki je letos potoval v Romunijo, ko so sledili risu, ga uspešno ujeli, poimenovali Goru in pripeljali v Slovenijo, kjer bo pomagal preprečiti izumrtje domače populacije.
"Opravljanje terenskih raziskav pri zvereh je lahko precej zahtevno delo, plače niso ravno briljantne, kljub temu pa te službe ne bi zamenjal za katero drugo, še posebno ne pisarniško delo, saj me proučevanje procesov v naravi že od nekdaj zelo zanima. K vsemu skupaj seveda precej pripomore tudi ekipa, v kateri deluješ. Imel sem srečo, da sem lahko sodeloval z nekaterimi res odličnimi raziskovalci in prijetnimi ljudmi," razmišlja Krofel. Kot predanega in marljivega ga opišejo kolegi, s katerimi so se skupaj skozi številne projekte učili tudi komuniciranja s splošno javnostjo, ki reagira drugače kot strokovna. Miha Krofel, Hubert Potočnik, Klemen Jerina, Tomaž Skrbinšek in drugi so nekakšni naravoznanstveni mušketirji, ki služijo znanosti o zvereh. V svetu so deležni precejšnjega ugleda v znanstveni srenji. V resnici bi lahko portretirali vsakega od njih. Po svoje to tudi je besedilo o celi ekipi, v kateri pa tokrat izpostavljamo dr. Krofla.
Doslej dobro delujoč model sobivanja
Slovenija je v primerjavi z drugimi zahodnimi državami posebna prav v tem, kako sobivamo z velikimi zvermi. Drugje so velike zveri povsem iztrebili (in sedaj pri njihovem ponovnem priseljevanju nastajajo veliki konflikti z domačini, a so tudi te napetosti spretno podprte od politike) ali pa so jasno ločili območja "divjine", kjer jim je dovoljeno živeti. Pri nas pa je, vsaj do sedaj, dobro deloval model sobivanja človeka in velikih zveri, ki ima dolgo zgodovino in tudi prihodnost, saj je glede na razširjanje populacij človeka malo verjetno, da bo sistem ločenih habitatov za zveri in človeka kje vzdržal. Tudi to sobivanje je slovenskim znanstvenikom omogočilo pogoje, da so se z raziskavami in metodami uveljavili v svetovnem merilu, v tujini Slovenija velja za zgled.
Slovenski model
Raziskave dr. Krofla in njegovih kolegov o učinkovitosti različnih ukrepov za preprečevanje konfliktov med ljudmi in zvermi, kot so na primer odstrel, uporaba električnih ograj, pastirskih psov in različnih odvračal, so pokazale, da so v splošnem nesmrtonosni ukrepi bolj učinkoviti od ubijanja zveri. Upajmo, da bodo strokovni argumenti in razum tudi tokrat prevladali nad političnim izkoriščanjem problematike. Slovenski znanstveniki so zagotovo prispevali svoj delež. Zaradi njih vemo o upravljanju s populacijami zveri in njihovem sobivanju s človekom dovolj, da ta "slovenski model" ohranimo.
Med romantiko in strahom
Tako romantiziranje zveri na eni strani in na drugi strašenje, demoniziranje zveri je po Kroflovem mnenju slabo, saj prispeva k polarizaciji javnosti, živali pa predstavlja v neresnični luči: "Pretiravanje na eni strani pogosto prinese buren odziv na drugi strani, potem ko se v vse skupaj začne vmešavati še politika, pa postane upravljanje s temi vrstami na strokovnih podlagah precej težje, kar je slabo tako za ljudi kot za živali, divje in udomačene."
Miha Krofel strahu pred volkom, ki je v tem letu najbolj na udaru, nima: "Nevarnost napada na človeka je izredno majhna. Večkrat sem se na terenu že znašel sredi volčjega tropa, enkrat celo na dva metra z volkuljo in njenimi mladiči v njihovem brlogu. Tako kot običajno ob stiku s človekom niso nikoli pokazali agresije. Nekoliko drugače pa je z medvedom, ki je v določenih situacijah lahko res nevaren za človeka. Takrat sem bolj previden, še posebno, kadar srečam medvedko z mladiči. Kljub več sto srečanjem pa se vsaj do sedaj še nikoli nisem znašel v takšni situaciji, da bi se res ustrašil."
