Poplava vprašanj

Poplave leta 2012 so bile sila nenavaden dogodek, deževalo ni prav izdatno, gladina vode se je dvigala sumljivo hitro, predvsem pa nenapovedano. Ljudem ob reki je bilo takoj jasno - to je več kot le dež, pa naj ima Drava še tako širno in nepredvidljivo gorsko zaledje. Izmerili so rekorden pretok Drave, ki je pod jezom v Markovcih dosegel okrog 2900 kubičnih metrov na sekundo. Pred tem je bil največji izmerjeni pretok Drave 2600 kubičnih metrov na sekundo, in sicer daljnega leta 1965. Za primerjavo - ob običajnih razmerah je pretok Drave okoli 500 kubičnih metrov na sekundo.

Še nekaj številk izpred desetih let. Po mesecu preračunavanj se je izkazalo, da je bila to nesreča, po kateri so v takrat komaj 20-letni Sloveniji popisali največ škode. Seštevanje posledic ujme je naneslo 373 milijonov evrov, približno sto milijonov evrov več kot po zloglasnem septembru 2010. Prizadele so 112 slovenskih občin in 7982 oškodovancev. A najbolj izjemna med izjemnimi je bila Drava. Sploh ko so zakrožile fotografije izpred tamkajšnjih jezov, se je pojavila poplava vprašanj: So Avstrijci res prehitro praznili zajetja in s tem, ko so reševali svoje jezove, pogubili kraje dolvodno? Bi lahko Dravske elektrarne zmanjšale poplavni val, so bili slovenski upravitelji jezov dovolj hitro obveščeni o približujoči se nenadni vodni masi? Kolikšen delež so k pretoku prispevale padavine in koliko praznjenje akumulacijskih jezer? Vse to so vprašanja, s katerimi se je ukvarjalo že okoli deset hidrologov izvedencev iz Avstrije, Slovenije, Nemčije.

Zakaj Slovenija v popoplavnem času ni sama angažirala skupine strokovnjakov, ki bi temeljito preučili stanje, še vedno ni jasno. Sekretarji in ministri so nastopali in odstopali s funkcij, in čeprav je država utrpela največ škode, zaključka o krivdi nikoli ni bilo, le škoda je ostala zapisana v številnih dokumentih. Tudi državno pravobranilstvo je prehitel Verbund kar sam in s tako imenovano torpedo tožbo onemogočil državno tožbo. Medtem se je po treh sodiščih v Sloveniji v zapletene postopke spustilo 90 oškodovancev. Prepričljive so delovale skupine odvetnikov, ki so zbirale tožnike, češ, primer je dobljen, Verbund je kriv. A po desetih letih je vse prej kot to. Nekateri so izgubili voljo in upanje ali pa so jim stroški - samo mnenja izvedencev so stala skupno že okoli pol milijona - preprosto previsoki. Mnogi primeri so padli zaradi pomanjkanja dokazov o lastništvu ali škodi, ki je bila povzročena. Pod črto - ljudje so v teh postopkih ostali pretežno sami s svojimi odvetniki.

A ni le Verbund, dokazovanje odgovornosti za okoljske nesreče je sila zapleteno področje prava, če pa ima še mednarodne dimenzije, toliko bolj. Še ko so vzroki za škodo zelo jasni, znotraj ene države in so celo življenjsko usodni, so tovrstne pravde in dokazovanja dolgotrajni in naporni. Če za primer vzamemo Anhovo - že ko je bilo kristalno jasno, da azbest ubija ljudi, so minila še tri desetletja, preden so oboleli prejeli odškodnine. Pa je šlo za delavce v tovarni, za okoljsko škodo zunaj zidov tovarne ni plačal nihče.

Upanje, da bodo ljudje ob Dravi v tej čezmejni pravdni sagi dobili povračilo, je torej majhno. A nikakor ne bi smelo zamreti še upanje, da bodo okoljske napake nekoč tudi v praksi raziskane in primerno kaznovane.