
Z nekdanjim predsednikom Slovenije Milanom Kučanom smo se pogovarjali ob robu zadnje Tretje srede, ciklusa pogovorov ob lanskem evropskem letu kulturne dediščine, ki sta jih pripravljala sodelavka Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Mariboru Mateja Ratej in večerovec Rok Kajzer. Zadnji pogovor v Muzeju narodne osvoboditve Maribor je bil ubran na temo narodnega značaja, poleg bivšega predsednika pa sta pred polnim avditorijem sodelovala še filozofinja Karolina Babič ter režiser in scenarist Dušan Moravec.
Prav Milan Kučan, po rodu Prekmurec, je prirediteljem predlagal, da bi kazalo ciklus pogovornih večerov nadaljevati, saj letos obhajamo stoletnico priključitve Prekmurja matični domovini. Zategadelj smo ga najprej vprašali prav o Prekmurju.
"Obletnica ima natančno ime: Sto let priključitve Prekmurja Sloveniji in združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. V tem imenu sta vsebovana oba važna elementa, kakor smo v našem iniciativnem odboru predlagali, da se v zakonu o državnih praznikih ta dan tako spremeni. Ker tam je za zdaj govora zgolj o združitvi Slovencev. S tem je povezana tudi moja vizija Prekmurja. Prekmurje je prišlo, če pogojno uporabim tak izraz, v Slovenijo kot multikulturna družba. Res je večinsko Prekmurje poseljeno s Slovenci, a so bili v njegovi zgodovini zmeraj močno prisotni tudi Madžari, Judje, Nemci, Hrvati. To značilnost je Prekmurje ves čas ohranjalo in si želim, da se ta značilnost afirmira tudi danes. Takšna skupnost namreč dokazuje, da je multikulturnost mogoča in da je mogoče sožitje ter skupno življenje ljudi različnih narodov, različnih kulturnih tradicij in religij. Kar je treba ob tem poudariti, je, da ni nikoli od priključitve leta 1919 zaradi te različnosti prišlo do konfliktov, če seveda odmisliva madžarsko okupacijo. Ki pa je prišla od zunaj in je bila izjemna ter v teh okoliščinah specifična tudi v primerjavi z drugimi deli Slovenije. Namreč tedaj med drugo svetovno vojno."
Nismo hlapci, bolj servilni
Nekdanji predsednik je na pogovorni Tretji sredi govoril tudi o temi narodnega značaja Slovencev: "O narodnem značaju bi kot človek, ki je bil vse življenje politik, še najmanj vedel, razen da znajo politiki to temo instrumentalizirati. Da pa se pri Slovencih o tem nekaj sklepati skozi javnomnenjske raziskave. Po njih so vrednote, ki nas povezujejo, soglasje o socialni enakosti, pripadnost narodu, pozitivno vrednotenje delavskih pravic. Pa radi mislimo, da smo solidarni. Res je, solidarni smo, a predvsem navznoter - podobno je z agresivnostjo. A navzven znamo biti egoistični. Recimo, do migrantov. Kot kažejo ankete, menimo, da je Slovenec tisti, ki govori slovensko, nato tisti, ki se čuti državljana Slovenije, potem tisti, ki spoštuje zakone slovenske države. Šele kasneje je na vrsti ta, ki je rojen v Sloveniji ... Oznaka, da smo po značaju Slovenci hlapci, ne drži, čeprav se pri nas znova ustvarjajo novi hlapci, prekarci. Majhnost vpliva na naše izkušnje, toda smo kot vzmet. Ko Slovence pritisnejo na najnižjo točko, se sprožijo. Toda resneje se je mogoče o hlapčevstvu vprašati pri politiki. Primernejši izraz je servilnost, ko naši politiki počnejo nekaj, ker da to od njih zahtevajo Bruselj, Evropska unija ali Nato. Kot da nismo del tega in kot da nimamo vpliva."