Dolge vrste v trgovinah nikdar ne oznanjajo nič dobrega. Če so razprodaje, kažejo na to, da si ljudje, porinjeni na socialno dno, drugače ne morejo privoščiti, kar potrebujejo. Če pride na police novi iphone ali samsung ali kakšna tretja božjastno draga elektronska igračka, pomenijo, da je navalil tisti mali odstotek ljudi, ki jim ni treba kupovati na sezonskih znižanjih in bi bili pripravljeni ubijati samo za imidž. Kadar pa ni razprodaj ali novih igračk za odrasle otroke, kolone pred blagajnami pomenijo le to, da gre nekaj hudo narobe. Četudi je vrst v zadnjih dneh nekaj manj.
Deloma izpraznjene, ne še izropane police so prvo, na kar se spomnim, ko primerjam sedanjo epidemiološko krizo s slovensko osamosvojitveno vojno. Takrat, pred skoraj tridesetimi leti, je bilo prodajaln neprimerno manj, ponudba borna za sedanje razmere, v zraku je bila vojna, a ljudje so kupovali res tisto, za kar so mislili, da bo najnujnejše, če bo šlo vse narobe. Moko, olje, mleko, konzerve ... Podobno kot v teh dneh. A nikjer ni bilo videti možakarjev z ducati konzerv prebranca ali žensk s polnimi vozički toaletnega papirja. Slednje očitno prinese blagostanje; leta 1991 je bilo med nami še veliko tistih, ki so vedeli, kako si je ta zadnjo brisati z razrezanim časopisom. Danes jih - starost pač jemlje svoj davek - skoraj ni več.
Tudi ulice so bile v začetku poletja leta 1991 bolj ali manj prazne. Še zlasti po tisti zadnji junijski nedelji, ko so prvič zatulile sirene za zračni napad. Letala niso priletela nad mesta, a šankovski heroji, ki so še dan prej po kdo ve katerem špricerju razlagali, kako bi sami razgnali tisto jugosoldatesko, so nekam poniknili. Še zdaj ne vem, ali so se prostovoljno prijavili v teritorialce - a močno dvomim.
Leta 1991 so po zraku letele krogle. Danes letijo virusi
