
"Vsi vemo, da vojna terja svoj davek. Življenja mnogih so ugasnila, zato se mi zdi zelo pomembno, da za zgodovino zabeležim trenutke boja vojakov za našo domovino. Za Ukrajino," mi v eni od galerij ob glavni mestni aveniji Sabornja v Zaporožju, kjer se srečava, pove fotograf Igor Lavrov. Nekaj dni pred tem so v njej odprli razstavo njegovih fotografij z naslovom V vojni!, na katerih je v fotografski objektiv ujel svoje soborce iz 15. brigade ukrajinske nacionalne garde Kara Dag. To je že njegova druga razstava na temo vojne, ki v Ukrajini teče četrto leto.
Lavrov, oblečen v vojaško majco, deluje nekoliko plašno. Tako kot so plašne živali v naravnem rezervatu Horticija na istoimenskem otoku na reki Dneper ob mestu Zaporožje na jugu Ukrajine. Vse do začetka ruske invazije, leta 2022, so bile glavni motiv njegovih fotografij. 37-letnemu Igorju je bilo ukvarjanje s fotografijo položeno v zibko. Njegov oče, Sergij Lavrov, je znani ukrajinski fotograf. Sinov občutek za fotografijo je uril na način, da je pred njega položil več svojih fotografij, od katerih je kot otrok lahko izbral le eno, ki jo je kasneje oče dal na razstavo. "To je bila res dobra šola."

Vojna pregnala redke ptice, druge živali še plašnejše
Sam se je začel resneje zanimati za fotografiranje pri enajstih letih, ko je odhajal na bregove reke Dneper nedaleč stran od doma in opazoval živalstvo in rastlinstvo. Vse do 25. leta se je s fotografijo ukvarjal le kot amater. "Moral sem preživljati družino, zato sem se zaposlil v zaporoških težki industriji. To ni bilo niti malo lahko, kaj šele zanimivo delo."
Zaslovel je prav s fotografijami divjih živali in rastlinstva iz omenjenega rezervata. Tiste ujete skozi makroobjektiv je objavil tudi v knjigi. Kasneje se je posvetil tudi fotografiranju spomenikov in druge kulturne dediščine mesta Zaporožje in zaporoške regije, a se je vedno znova vračal k naravi. Ki jo je vojna še kako prizadela. "Zdaj sicer nimam veliko časa, da bi odhajal na Horticijo, a ko grem, vidim, da določenih ptic ni več opaziti. Druge so v stresu, postale so veliko bolj plašne."
Čas vojne je prinesel tudi nove fotografske izzive. Sprva je kot prostovoljec deloval v 15. brigadi ukrajinske nacionalne garde Kara Dag, ki je bila ustanovljena leta 2014. V času invazije je bila okrepljena s težko oborožitvijo, dodelili so ji tudi tanke T-64, pri čemer so v zadnjem letu prisotni predvsem na vzhodu države, kjer potekajo najhujši boji. S tem letom se je Igor pridružil brigadi kot vojak.

Vojak, ki je ukradel tank, in neustrašni Kolja
"Čutil sem potrebo, da ujamem zgodovinske trenutke boja za domovino. Menim, da je to pomembno tako za družbo kot vojake, ki se borijo." Na vprašanje, ali se zelo razlikuje fotografiranje narave in divjih živali ter bojujočih se vojakov, Igor pravi, da pri fotografiranju ne posveča pozornosti nasilju, krvi in drugim grozotam, ki jih prinašata s sabo bojevanje in vojna, temveč heroizmu ljudi, ki se borijo za ohranitev lastnega naroda in države. Na fotografijah so tako ujeti trenutki urjenja, boja, poguma, bolečine in upanja ukrajinskih bojevnikov. Zato se ob vprašanju, ali mu je katera od fotografij še posebej ljuba, ne obotavlja. Pokaže na fotografijo vojaka, ki ob tankovski cevi odločno zre v fotografski objektiv. "To je vojak z vzdevkom Pes, ki mu je med bitko uspelo zajeti ruski tank," pove Igor. Nato za trenutek umolkne in pokaže še na eno fotografijo. Na njej je vojak po imenu Kolja. Ni več član brigade. Svoje življenje je dal za domovino. Ubit je bil v enem od napadov na ruske pozicije.
"Kolja je bil velik človek s srcem otroka. Vsakič, ko je bil na poziciji, je kot mitraljezec izstrelil vse naboje, ki jih je imel. Sovražnik se ga je zelo bal.Bil je neustrašljiv! Hkrati nas je želel zaščititi. Če vojaki običajno s sabo ob težkem mitraljezu nosijo tisoč nabojev, jih je on tudi do štiri tisoč."
Na vprašanje, kako je vojna spremenila njegovo življenje, odvrne, da je na to težko odgovoriti. "Vojna vpliva na vse nas v vseh pogledih. Vsi se učimo, kako se prilagoditi, saj druge možnosti, kot da se prilagodimo, nimamo."