Nekdanjemu britanskemu premierju med drugo svetovno vojno Winstonu Churchillu pripisujejo, da naj bi dejal (čeprav za to ni pravih dokazov): "Če pri petindvajsetih nisi liberalen, nimaš srca. Če pri petintridesetih nisi konservativen, nimaš možganov." Nič več. Kot je pokazala lanska študija Fridrich Erbert Stiftung Mladina 2024, pri kateri sta sodelovala na Hrvaškem Inštitut za družbene raziskave in v Sloveniji Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, so mladi v zadnjih letih asimetrično nagnjenost k levi politični usmeritvi skoraj v celoti zamenjali z asimetrično nagnjenostjo k desni politični usmeritvi. Še posebej fantje so postali opazno bolj nacionalistični, nacionalno ponosni in manj naklonjeni priseljevanju. Medtem ko vedno več deklic sodi, da ženske nimajo dovolj pravic, je pri fantih obratno. Med fanti in dekleti je zazijala v preteklosti neobstoječa politična spolna vrzel.
Podobno se dogaja čez celi zahod: na prejšnjih ameriških predsedniških volitvah so mladi moški bolj volili za Bidna, in sicer za 15 odstotkov več od povprečja, na nedavnih predsedniških volitvah pa so podprli Trumpa za 13 odstotkov nad povprečjem: to je razlika neverjetnih 28 odstotkov! Republikanci so uspešno nagovorili fante, da jih demokratska stranka zanemarja in da je obsedena z ženskimi vprašanji ter manjšinami. (No, demokrati so istočasno za svojo predsedniško kandidatko dali žensko indijsko-jamajškega porekla, ki se samoopredeljuje za črnko.) Ameriške raziskave, na primer socialne psihologinje z Državne univerze v San Diegu, prof. dr. Jean Twenge, že dlje časa kažejo, da fantje postajajo vse bolj konservativni.
Podobni trendi so vidni po vsej zahodni Evropi, najbolj očitno v Nemčiji, zelo vidno pa še v Avstriji, Italiji, na Nizozemskem in tudi pri nas. Najbolj neverjetno je, da levi vladajoči politiki, ko se jim majejo stolčki, iščejo razloge za ta vrednostni obrat v medijih, še posebej digitalnih, in "dezinformacijah", za katerimi naj bi stali zlobni Kitajci in Rusi. Popolna neumnost in izgovarjanje na grešnega kozla. Veliki krivec za takšno zrcalno gledanje realnosti, da tisti, ki imajo medije, zato vladajo svetu, je razvpiti ameriški lingvist in politični aktivist Noam Chomsky s svojim modelom propagande, po katerem lastniki medijev "proizvajajo" soglasje ljudskih množic za kapitalizem. Resnica je obratna: tisti, ki vladajo svetu (imajo gospodarski kapital in politično moč), posedujejo tudi medije. Če bi obvladovanje medijev zadoščalo za vladanje, bi bil socializem večen.
Zasuk mladih moških v desno se zdi neracionalen, še posebej na Hrvaškem in v Sloveniji, kjer imamo zgodovinsko nizko brezposelnost. Imigrante potrebujemo, da delo sploh teče. Kakšna bi bila hrvaški turizem ali slovenska industrija brez tujih delavcev? Na prvi pogled se zdi odgovor jasen, pa vendar ni. A v Sloveniji res moramo graditi tovarne, za katere nimamo lastnih delavcev, in moramo že ob projektiranju načrtovati tudi, od kod bomo uvozili še delavce? Ali Hrvaška res potrebuje množice turistov, za katere mora uvažati poceni kuharje, natakarje in sobarice? Nobenega dvoma ni, da uvoz tuje delovne sile slabša pogajalski položaj domačih delavcev, še posebno tistih, ki so slabše izobraženi in pozicionirani nižje. Konkurenca niža cene. Kar je v teoriji super; v praksi za tiste, ki jim niža plače, pa malo manj.
Prav tako raziskave jasno kažejo, da bo uvajanje umetne inteligence v procese dela najbolj prizadelo ženske, zato je povsem racionalen njihov strah pred novimi tehnologijami, ki je večji med ženskami kot med moškimi. Na neki način smo soočeni z vzporednima procesoma: bolj moški modri ovratniki nasprotujejo imigraciji, ker ta ogroža njihov gospodarski položaj. Enako bolj ženski beli ovratniki nasprotujejo umetni inteligenci, ker bo ta uničila dolgočasna in ponavljajoča se pisarniška dela ter s tem njihov gospodarski položaj.
Strah pred novim in tujim ni izraz ljudske norosti, temveč evolucijske pameti. Preživeli so tisti, ki so se bali ter se zato varovali in borili, ne tisti, ki so se bratili z levi in medvedi (živalske ali človeške vrste). Strah je mentalni ekvivalent fizične bolečine. Oba opozarjata na problem, ki ga je treba rešiti, sicer se ne bo dobro končalo. Za ozdravljenje je treba premagati bolečino in strah, torej se z njima soočiti, ne pa samo blažiti s tabletami.
Strah pred prihodnostjo in novim ter razhajajoče vrednote med fanti in dekleti pa bodo samo še pospešili padanje rodnosti, ki že zdaj ogroža odpornost družbe. Za vzdržnost družbe je spodnja meja rodnosti nekaj čez dva otroka na žensko. Na Hrvaškem in v Sloveniji je vsaj za četrtino prenizka (nekje okoli 1,5) in še pada. Gremo v smeri Južne Koreje, kjer je že pol manjša od naših (nekje okoli 0,75). Kot narod ne potrebujemo vojn, da bi se pobili do smrti. Mi bomo do zadnjega zaspali v domačih posteljah in za nami bodo ostali tisti, ki so se medtem imeli radi kot moški in ženske, ki so tudi rojevale.
Politična spolna vrzel je zanimiv fenomen, ki opozarja, da ne odprtost družbe ne gospodarski razvoj in ne politična demokracija ne rešujejo temeljnega eksistenčnega problema sodobnih družb. Ne vračanje v tradicionalne spolne vloge in ne progresivistično odmišljanje spolnih razlik (ki niso družbeno ustvarjene in izmišljene, temveč biološko resnične, in ko jih odmislimo, ogrozijo vrsto) doslej nista pokazala rešitev.
Za začetek bomo morali s piedestala moderne umakniti čaščenje kritike vsega, ki je pripeljala do vsesplošne anksioznosti (med katerimi mi je najbolj smešna zelena anksioznost zaradi podnebnih sprememb; ljudje božji, saj je vseeno, če bo narava krepnila, saj bomo mi zaradi nerodnosti izginili še pred njo). Za ljubezen in delanje otrok se je treba imeti rad (četudi to ni racionalno) in verjeti v boljši jutri navkljub težavam, ki so nam vsem dane in nikoli ne bodo izginile (in torej tudi ta vera v boljši jutri ni racionalna). Življenje je mogoče le transcendentalno.
Zato bi se bilo treba vrniti k izjavi, ki je Churchill morda nikoli ni izrekel. Potrebujemo liberalno in konservativno, tako kot potrebujemo moške in ženske. Ne politične in ne spolne igre ne morejo biti igre ničelne vsote, v katerih ena stran pridobi toliko, kolikor druga stran izgubi. Morda pa so Kitajci uspešni prav zato, ker že v jedru svojega videnja sveta tega opisujejo z jinom in jangom, ki z izmenjavo in vzajemnim delovanjem ustvarjata vse, ker je. Nihče med nami ni brez vrlin in brez slabosti, nihče ni le dober ali slab. Ni svetlobe brez teme, dneva brez noči, sonca brez dežja, mraza brez toplote. Nič ni samo črno in nič ni samo belo. Ni moškega brez ženske in obratno. Ni desnih brez levih. Vse se spreminja.
Prihodnosti pa so mnoge in negotove.
** Dr. Dejan Verčič je komunikolog, visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
