Opozicija: Janševa kapsula, Toninova sredina in Jelinčič s.p.

Opozicija, ki bi bila bolj usklajena, bolj enotna, homogena, uigrana, z manj osebnimi zamerami in drugo prtljago iz preteklosti, bi manjšinsko vlado, ki ji večino zagotavlja še Levica, verjetno bolj (s)tresla, kot je bil primer v zadnjem letu, odkar vlado vodi Marjan Šarec. Voda na ne preveč močan opozicijski mlin so konflikti, razpoke znotraj koalicije, spopadi lobijev, ki so jih naplavili predvsem zadnji tedni, torej popoletni.
Skupni opozicijski projekti so zgolj občasni, predvsem pa realnega, resnejšega političnega izplena nimajo. Interpelacijo kot enega od opozicijskih institutov parlamentarne demokracije v odnosu do oblasti so uporabili enkrat, v primeru obrambnega ministra Karla Erjavca. Pod njo se je podpisala SDS, a večnega ministra ni odžagala. Tudi če bi sedanja koalicija razpadla, je vprašanje, ali bi se lahko oblikovala nova večina okoli desnosredinskih strank. Nekateri na desni sicer domnevajo, da je sodelovanje SMC s SDS pod novim predsednikom Zdravkom Počivalškom bistveno realnejše kot pod Mirom Cerarjem. A tudi to so za zdaj še, uporabimo Janšev žargon, predvsem "domneve".

SDS: Nadaljevanje (samo)izolacije

Zmagovalka volitev leta 2018 je navzlic dejstvu o daleč največ mandatih v parlamentu daleč od oblasti. Po svoje ironija zgodovine je, da je Janez Janša dobil zadnje parlamentarne in kasneje tudi lokalne volitve v Sloveniji, a je v mnogih pogledih precej šibkejši kot kdaj v preteklosti, ko je imel tudi slabše volilne izide. Stranka spominja na njegov d.o.o., kjer "delajo", sploh na izpostavljenih vodstvenih pozicijah, bolj ali manj le še lojalni privrženci, ki mu nenehno dokazujejo pripadnost in so preživeli tudi razna kadrovska čiščenja. SDS se je premaknila proti bolj skrajnim desnimi pozicijam, ostaja precej (samo)izolirana, s tem pa (samo)omejena v opoziciji. Medtem je obnovila zgolj staro zavezništvo s SLS, četudi ima njuna zgodovina zavezništev kar precej prask. A koalicija s SDS je SLS Marjana Podobnika sploh omogočila, da je na evropskih volitvah obstala z enim poslancem, Francem Bogovičem. Janša že nekaj let eksperimentira z navezami z manjšimi satelitskimi ali sorodnimi strankami (GOD, DOM ...), ki bi morda zajele še kakšen del volilnega telesa, prestopile prag in mu pomagale sestaviti vlado. Toda neuspešno. Podobnik, ki stavi na mitingaško politikov protestov, shodov in tako dalje, se je lotil nekaterih projektov, kjer je imel aktivno podporo SDS, denimo pri problematiki zveri. Stranki sodelujeta tudi pri mobilizaciji volilne baze ob vprašanju varnosti na južni meji.

NSi: V sredino, a z zaspano mrežo

Nova Slovenija si že leta vztrajno prizadeva, da bi naredila preboj, ki bi stranko dvignil najprej prek deset odstotkov, nato pa po možnosti še višje. Menjava na predsedniškem mestu, kjer namesto Ljudmile Novak že nekaj časa sedi Matej Tonin, ni prinesla čudežev. Mimo SDS in iz globoke Janševe sence ne gre kar tako, izgradnja liderske figure mladega politika na čelu stranke, od katerega so pričakovali premike po Kurzovem modelu, jim ne gre hitro. V NSi sicer trdijo, da se jim ne mudi in da delajo na dolgi rok, a se nemalokrat potem po volitvah sprašujejo, kaj je šlo narobe oziroma kakšen je bil tokratni nesporazum z volivci, da jih niso bolj množično podprli. Eden njihovih problemov je teren, ki je premalo aktiven in motiviran, tudi premalo razvejan, Tonin za zdaj ni zadosti potegnil niti mlajših volivcev. Del demokrščanske volilne baze, ki mu je pomembna tudi socialna naravnanost, vodstvu malo zameri preodločno koketiranje s kapitalom, zavarovalniškimi in podjetniškimi lobiji. Morda so se nekateri mlajši strankini funkcionarji, ki so dodobra zasidrani v prvih vrstah, tudi nekoliko "usedli" v cono (opozicijskega) udobja. SDS je terensko bistveno močnejša, agilnejša. Janša sicer rad tvita, a ve, da se volitve (še vedno) dobivajo na terenu.
Tonin je zdaj napovedal, da bi se okoli digitalizacije moral vzpostaviti nov, tretji nacionalni konsenz, za kar so ga v SDS obtožili plagiatorstva, češ da je bila to njihova predvolilna zgodba. Z napovedjo premika v sredino, po Toninovo med nacionaliste na desni in socialiste na levi, z nekaterimi okrepitvami, Žigo Turkom in Janezom Šušteršičem, ki sedi v njihovem novo oblikovanem strateškem svetu oziroma nekakšni vladi v senci, skušajo reaktivirati Virantovo (desno)liberalno, urbano sredino. Turk je bil na evropskih volitvah sicer daleč od uspeha. Koketiranje s Šarcem in ponujanje projektnega sodelovanja je na eni strani v funkciji diferenciacije in ločitve od SDS, s ponudbo konstruktivnejše politike, na drugi pa najbrž tudi zavedanje, da v opoziciji že nekaj časa stopicajo na mestu in nimajo realnega vpliva na nič pomembnejšega.

Zmago Jelinčič se je vrnil. Večina javnomnenjskih projekcij namreč napoveduje, da bi zelo verjetno preživel naslednje volitve. V njegovem delovanju se veliko ni spremenilo: bolj ali manj one man band pristop po principu političnega s.p., iskanje tržnih niš s kritiko sistema, posplošenimi trditvami, kako vsi kradejo, nacionalistični apeli proti migrantom in manjšinam, z mestoma vulgarno retoriko ... A kot izkušen politični trgovec Jelinčič ve, da bo z občasnim glasovanjem v prid vladi Marjana Šarca lažje (pre)živel in je položaj potencialnega rezervnega ešalona za razne vladne strukture povsem prikladna pozicija zanj, ki v politiki nima višjih ambicij. Predvsem pa je jasno, da se mu na nove volitve ne ljubi. Jelinčič, še naprej po svoje sui generis pojav slovenske politike, je simptom, da v slovenskem političnem prostoru obstaja dovolj volivcev, ki jih populistično-nacionalistična govorica, mešanica levo-desne demagogije nagovori dovolj močno, predvsem pa učinkoviteje in komunikacijsko spretnejše, kot so to poskušale razne druge radikalnejše stranke.