Nastajanje Večera v koronakrizi: Tudi družinski člani so postali del novinarskih ekip

Vsako jutro v poštni nabiralnik prejmem Večer. Svež, poseben vonj ima, poln je vsebine. Pred nekaj tedni sem ga naročil, ker ga ne morem več brati na firmi v Ulici slovenske osamosvojitve 2 ali pa v katerem od mariborskih lokalov ob kavi. Niti doma ne, v Juriju ob Pesnici, kjer smo že desetletja naročeni na Večer, ker so se stiki s širšo družino zmanjšali na minimum. Večer sem navajen prijeti v roke vsak dan, od malega. Ko še nisem bral, sem vedel, na katerih straneh najdem šport. Ob sobotah me je babica poklicala do mize, kjer še danes z dedkom rešujeta sobotno nagradno križanko, in mi rekla: "Kateri je ta nogometaš? Ti boš ziher vedo." Pred kratkim se je prizor ponovil, spet sem vedel odgovor.