Na vzhodu Avstralije je marca letos bila invazija miši, s katero se še vedno intenzivno spopadajo. Na milijone teh živali je preplavilo polja, začele so vdirati v hiše, napadati hišne ljubljenčke in ljudi. Kaj takega Avstralija ni doživela že več desetletij. Nekateri kmetje porabijo tudi po več ur na dan, da odstranijo iztrebke, ki jih ti glodavci puščajo v hlevih in skednjih. Miši pa ne napadajo le skladišč, pač pa tudi polja. Škoda je in bo ogromna, za zdaj beležijo večmilijonske izgube. Najbolj so prizadeti posevki koruze, riža in bombaža.
Običajen lokalno dostopen strup, pasti in različni prijemi, ki se jih poslužujejo kmetje, ne zadoščajo več. Situacija je tako kritična, da je vlada morala odobriti uporabo najmočnejšega strupa proti glodavcem, ki je sicer pri njih z zakonom prepovedan že desetletja. Oblasti v Novem Južnem Walesu so po tednih težkih pogovorov vendarle sporočile, da so priskrbele 5000 litrov bromadiolona, enega najmočnejših strupov nasploh, ki je prepovedan v številnih razvitih državah. Druge izbire kot to, da strup naročijo iz Indije, praktično niso imeli.
"Ko nimamo druge možnosti, posežemo po sredstvih, po katerih sicer v običajnih okoliščinah ne bi. Avstralski primer z mišmi kaže, da občasno moramo poseči po pripomočkih, ki po sodobnih toksikoloških standardih sicer niso sprejemljivi. Tovrstna sredstva zato pač nekje morajo biti kot zadnje upanje. Nekdo nekje jih mora znati narediti in jih imeti v zalogi. Običajno so tisti nekdo Kitajci, Indijci in Izraelci. Oni so investirali v te kemikalije in jih ne želijo zavreči, pač pa jih hranijo v skladiščih," razlaga Mario Lešnik, redni profesor na mariborski Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede ter predstojnik katedre za fitomedicino.
Če nekaj prepovemo, potrebujemo alternativo
Takih pojavov bo vedno več, je še prepričan Lešnik, zato brez fitofarmacevtskih sredstev zoper škodljivce in druge invazivne vrste ne bo šlo. "Res je trend, da se fitofarmacevtskih snovi izogibamo, a čisto brez njih žal ne bomo mogli živeti," še razlaga. V evropski zeleni politiki so ambiciozni načrti, da bomo za 50 odstotkov zmanjšali uporabo pesticidov le v nekaj letih. Ljudje si sicer to želijo, saj se zavedajo škodljivosti uporabe pesticidov, a na drugi strani bi morala znanost ponuditi alternativno rešitev ob vsaki prepovedi nekega sredstva. "Ponujanje alternativ je prepočasno. Če kmetom vzamemo preveč fitofarmacevtskih sredstev, so pri zatiranju škodljivcev neuspešni, doživijo velike ekonomske izgube in na koncu lahko celo propadejo. Ob tem fitofarmacevtska sredstva potrebujemo tudi za reševanje ekosistemov in s tem divjih domačih rastlin in ne zgolj gojenih. Zgolj prepovedovanje fitofarmacevtskih sredstev zato ni rešitev," razlaga. Doda še, da s tem, ko v Sloveniji nekaj prepovemo, to ne pomeni, da avtomatično dobimo bolj zdravo hrano brez pesticidov, saj hrana s temi pri nas prepovedanimi pesticidi še vedno k nam prihaja iz drugih držav.
Tujerodne invazivne vrste se širijo z mednarodno trgovino, uvozom in transportom, pa tudi po naravnih poteh.
Proces mora tako po Lešnikovem mnenju biti postopen. Selekcija določenih sredstev se že zdaj dogaja, a želeli bi si, da bi se pojavilo še več novih sistemov varstva rastlin v obliki biotičnega varstva, raznih virusnih in bakterijskih preparatov, predatorskih žuželk in podobno. Ob tem doda, da ti alternativni sistemi prihajajo prepočasi, so tudi bistveno dražji, hkrati pa tudi škodljivci nanje hitreje postanejo odporni. Ne glede na to, če alternative so, je ob tem treba vedeti, da pa ima vsako sredstvo, tudi alternativno, nekatere negativne učinke. Primer je na prvi pogled zelo nedolžna rumena lepljiva plošča, ki jo uporabljajo vrtičkarji. Izobesijo jo, da bi ulovili škodljive muhe na sadju in vrtninah, a na ploščo se ulovi tudi stotine drugih žuželk, ki niso škodljive, ali celo ptice. Tudi gojenje zelenjave na foliji za zatiranje plevela namesto uporabe herbicidov ni povsem nedolžno. Iz folije se sproščajo bisfenoli in ftalati, ki so hormonski motilci. "Določene snovi smo prenehali uporabljati prav zato, ker so imele učinek hormonskih motilcev. Zdaj, ko imamo solato na foliji, pa so motilci še vedno prisotni, le da je vir drug. Katerokoli obliko varstva rastlin analiziramo, vedno bomo našli določene ekotoksikološke ali humanotoksikološko obremenilne snovi."
Kmetje se zdaj bojijo organizma, ki je le še 100 kilometrov vstran
S škodljivci in njihovim zatiranjem se pridelovalci spopadajo že od nekdaj. Eden večjih in bolj znanih primerov iz preteklosti je napad koloradskega hrošča v povojnem obdobju. Hrošč, ki sicer izvira iz ZDA, se je takrat začel širiti po vsej Evropi. Še hujši primer je krompirjeva plesen, s katero so se med letoma 1845 in 1849 spopadali na Irskem. Prav ta plesen je bila povod za veliko lakoto, zaradi katere je umrlo med 750.000 in dva milijona ljudi. Takih primerov, ko je celotna država odvisna le od ene kulture, imamo danes še vedno veliko predvsem v tropskih otoških državah. Tam so zato posledice ob pojavu škodljivca lahko res tragične.
Pri nas smo se pred leti spopadali s kostanjevo šiškarico, ki so jo sprva v severno Italijo prinesli iz Azije, od tam je prišla najprej na Primorsko, nato pa se je razširila po vsej Sloveniji. Četudi so takoj izvedli karantenske ukrepe, je niso mogli zaustaviti. Leta 2008 so poročali že o 800 hektarjih napadenih dreves, leta 2011 so odkrili novo žarišče na jugovzhodu vzdolž meje s Hrvaško, že naslednje leto pa so našteli 17 novih okuženih območij na Bizeljskem, Gorjancih in v Beli krajini. Pri tem škodljivcu se sicer lahko pohvalimo, da je dober primer uspešne izvedbe biotičnega varstva, saj se kažeta vnos in sprostitev naravnega sovražnika osice Torymus sinensis kot učinkovit, ker se napad škodljivca na kostanjih v gozdovih zmanjšuje.
Kmetje se najbolj bojijo novih fitoplazmatskih in bakterijskih bolezni, kot so rdečenje koruze in različne bakterije, gozdarji pa pojava številnih gliv, ki lahko uničijo gozdno drevje. Sadjarjem, vinogradnikom in oljkarjem trenutno najbolj grozi bakterija Xylella fastidiosa. Gre za bakterijo, ki lahko v zelo kratkem času povsem uniči cele vinograde, sadovnjake ali nasade oljk. V Italiji je denimo v kratkem času uničila 10.000 hektarjev oljčnikov, in to samo v eni pokrajini. Ta organizem je zdaj okoli 100 kilometrov od naše meje, zato se izvaja intenzivni monitoring. V Italiji je velika težava tudi virusna bolezen rjava zgrbančenost paradižnika, ki povzroča zelo velike izgube pridelka in se hitro širi.
Pri živalih so vse večji problem šakali, ki tukaj prvotno sploh niso živeli, zdaj pa so v gozdovih vse pogostejši. V to skupino sodijo še nutrije, pižmovke, veverice, podgane, želve, gosi, trdorepke, aleksandri in še nekatere druge. Občasno imamo težave tudi z nekaterimi eksotičnimi živalmi, ki jih ljudje po tem, ko so se jih naveličajo, spustijo v naravo. Najpogosteje smo v preteklosti zaznali primere želv rdečevratk ali pa spustitve različnih tujerodnih v akvarijih gojenih rib v reke. Hkrati z ribami v reke akvaristi sprostijo tudi tujerodne vodne rastline.
Žuželke se hitreje razvijejo pri višjih temperaturah
Tujerodne invazivne vrste se širijo na različne načine. Z mednarodno trgovino, uvozom in transportom, pa tudi po naravnih poteh. Semena namreč lahko več sto kilometrov potujejo po zraku ali pa padejo v reko in tako s tokom plujejo na tisoče kilometrov.
Razmere pa so še dodatno pospešile podnebne spremembe. Ker so zime pri nas v povprečju milejše, imajo nekatere vrste zato več možnosti za preživetje. Zdaj lahko pri nas preživijo vrste, ki še pred nekaj desetletji v naši klimi zagotovo ne bi.
Klimatske spremembe oslabijo tudi samo rastlino, zato je ta še bolj dovzetna za napad škodljivcev
Zaradi višjih temperatur pa tudi domači škodljivci povečajo število generacij na leto. Tak primer je jabolčni zavijač - vsi poznamo 'črviva' jabolka. V severni Afriki lahko ima jabolčni zavijač pet generacij na leto, v Sloveniji ima sedaj dve generaciji letno, pričakujemo pa, da jih bo imel v prihodnosti tri. Na Norveškem ima le eno generacijo na leto. Hitrost razvoja se povečuje zaradi toplote, saj je od nje odvisna hitrost razvoja žuželk. Pri koruzni vešči smo še nedavno govorili o eni generaciji letno, sedaj že imamo indice za tri generacije letno. Nekoč je bila problem le pri koruzi in hmelju, danes je težava tudi v vrtnarstvu in sadjarstvu.
Še več težav pa je pri bakterijah in virusih, ki pridejo z novimi vrstami žuželk iz subtropskega okolja. Tak primer je recimo fitoplazma trsne rumenice.
Še pred tridesetimi leti je bila to pri nas nepomembna bolezen, danes pa lahko vinsko trto popolnoma uniči. Klimatske spremembe oslabijo tudi samo rastlino, zato je ta še bolj dovzetna za napad škodljivcev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
