Od leta 2012 delujete na Kitajskem, kjer ste postavljali tovarne v lesni industriji. Koliko projektov ste uspešno zaprli, če potegnete črto?
"Prva štiri leta sem bil stacioniran v Guangzhouju, kjer sem delal za največjega azijskega proizvajalca kuhinj Oppein, ki se je potem razširil na drugo pohištvo, notranja vrata, kopalniško in drugo opremo. Na začetku so imeli deset tisoč zaposlenih z dnevno proizvodnjo 1200 kuhinj, po štirih letih pa so imeli 15.000 zaposlenih, 21 tovarn po Kitajskem, od tega smo jih projektirali in postavili osem v štirih kompleksih po vsej državi. Dve novi v Guangzhouju, eno v Chengduju, Tianjinu in Wuxiju. Vodil sem projektiranje ter tehnološko in kadrovsko izvedbo, pripravo kadrov na proizvodnjo, učil sem jih uporabljati nove tehnologije. Finančno največji je bil projekt v Tianjinu s tehnologijo in zagonskimi stroški vred v višini 60 milijonov evrov."
Gre za evropsko tehnologijo?
"Stroji so bili v začetku v glavnem evropski, vedno več pa smo vključevali lokalne dobavitelje. Strojegradnja na Kitajskem napreduje zelo hitro, vključevali smo že določene domače osnovne stroje, ker so bili precej cenejši, bolj pomembne linije in zahtevnejšo tehnologijo pa smo kupili nemške, italijanske in španske. V vsaki od teh osmih tovarn je bilo od 300 do 500 ljudi z menedžmentom. Vse, kar delam v tujini, delam preko svojega svetovalnega podjetja Santos. Palisander santos je sicer najdražja vrsta tega lesa. Po štirih letih smo z Oppeinom izčrpali naše sodelovanje v smislu nadaljnje širitve, smo se pa dogovorili za občasne kontrole, na katere pridem na Kitajsko za kak teden, štirinajst dni. To niti ni pogodbena zaveza, ampak smo vzpostavili tako dobre odnose, da to storim, pokličejo me kak mesec prej, kdaj utegnem priti."
Ameriški pritisk na Kitajsko je le deloma političen, v glavnem pa gospodarski. Bojijo se konkurence v imenu zaščite intelektualne lastnine
Moje najpomembnejše spoznanje po vseh teh letih tujine je, da sem doma v najlepši državi na svetu
Od ena do pet
Bili ste solo kitarist legendarne koroške rock skupine Četrta dimenzija. Kaj vam pomeni glasba?
"Glasba mi je še vedno najboljša in prva sopotnica v življenju. Na vseh koncih sveta, kamor me ponese službena pot, si najprej nabavim kitaro, igram in ustvarjam, kolikor mi čas dopušča. Pripravil sem tudi material za nov album, podprt z besedili moje hčerke Mojce, ki je lani pri Mohorjevi v Celovcu izdala roman V odmevu vetra. Izid načrtujem v letošnjem letu."
Igrate sami ali z lokalnimi glasbeniki?
"Večkrat sem zaigral tudi z lokalnimi bandi na Kitajskem in v Indoneziji, če je le bila priložnost. Z glasbo nisem po svetu nikoli osamljen."
Kaj je ob znanju recept za uspeh v tujini?
"Če želiš uspeti, se moraš naučiti razmišljati kot domačini. Neprestano se moraš prilagajati njihovi kulturi, načinu življenja, okolju, ko spoznajo, da jih spoštuješ in upoštevaš njihov način življenja, je vse dosti lažje. Zaupanje pridobiš z delom, profesionalnimi rešitvami in upoštevanjem različnosti med nami. Naučil sem se prepoznavati različnost in se hitro prilagajati. To je osnova."
Torej vas ne jemljejo kot nekoga, ki jim je prišel solit pamet?
"Biti popolnoma odkrit, tudi če jim informacije niso v prid. Izredno pomembno je, da se naučiš spoštovati njihova tradicionalna znanja in veščine. To je še posebej pomembno v Indoneziji, saj so rokodelske veščine, ki jih imajo, rezbarjenje, ročna poslikava, edino, kar jim ostaja. Zato poskušam njihovo tradicionalno znanje kombinirati z najnovejšimi tehničnimi rešitvami. Samo tako sprejmejo vse druge spremembe z zahoda."
Bi na teh vaših postajah živeli tudi za stalno?
"Nikjer, Slovenija je zlata, komaj čakam, da pridem domov. Moje najpomembnejše spoznanje po vseh teh letih tujine je, da sem doma v najlepši državi na svetu."
