Stanje, ki so ga članice EU ustvarile zaradi migracij, je rezultat političnih odločitev. In situacija bi lahko bila drugačna. Evropa ponuja zatočišče zgolj peščici vseh razseljenih na svetu, a vendar je Sredozemsko morje najbolj smrtonosen del migracijskih poti, razmere v evropskih taboriščih pa slabše kot marsikje po svetu. Tudi zato je sredi decembra grški premier Kyriakos Mitsotakis pozval članice EU, naj pristopijo k porazdelitvi dela prosilcev za azil, ki jih grške oblasti premeščajo z grških otokov na celino. Organizacija Zdravniki brez meja opozarja, da že 8- in 9-letni otroci v tamkajšnjih taboriščih govorijo, da bi zaradi grozljivih razmer najraje umrli. Grška vlada je že novembra pozvala članice EU k sprejetju 4000 mladoletnih otrok brez spremstva, a je prejela le en odziv. Nemška vlada je poziv, ki ga je podprla tudi Evropska komisija, zavrnila, a so se temu uprle štiri zvezne države, med njimi najodločneje zvezna država Thuringia, ki je sporočila, da so pripravljeni sprejeti otroke tudi brez podpore nemške vlade. Sredi decembra je Francija sporočila, da je pripravljena sprejeti 400 beguncev iz Grčije.
Povezovanje in skupne rešitve?
Na novembrskem srečanju držav Salzburškega foruma so, kot so zapisali na notranjem ministrstvu, predstavniki držav Zahodnega Balkana, od BiH do Srbije in Makedonije, opozorili, da večina migrantov na njihovo ozemlje vstopi iz članic EU. Na nujnost sodelovanja evropske in mednarodne skupnosti pri reševanju situacije za migrante v BiH je opozorila tudi komisarka Sveta Evrope za človekove pravice Dunja Mijatović, ko je pogoje za begunce v BiH opisala kot sramotne, in poudarila nezakonitost verižnih in množičnih vračanj ljudi, ki jih izvaja hrvaška policija, pogostokrat v sodelovanju s slovensko in tudi italijansko. Notranji minister Boštjan Poklukar je novembra dejal, da "lahko migracijsko situacijo v EU in regiji rešujemo le s povezovanjem in iskanjem skupnih rešitev. In (da) smo to pripravljeni tudi narediti." Na srečanju ministrov EU v začetku decembra je opozoril, da prav vprašanja solidarnosti na področju migracij ostajajo odprta.
Na notranjem ministrstvu pojasnjujejo, da lahko premestitve ali relokacije prosilcev za azil in beguncev potekajo iz drugih članic EU. O takem evropskem solidarnostnem mehanizmu odloči vlada na predlog notranjega ministrstva in "s sklepom določi število prosilcev za mednarodno zaščito ali oseb, ki jim je bila mednarodna zaščita že priznana" pod pogoji, kot jih določa slovenska zakonodaja. Hkrati pojasnjujejo, da bi iz BiH – ali drugih tretjih držav - lahko stekle preselitve. Usklajenega EU-sistema za te še ni, je pa mehanizem predviden v slovenski zakonodaji. Na ta način bi Slovenija lahko sprejela ljudi "z namenom, da se jim prizna mednarodna zaščita, in je zanje v tretji državi ugotovljeno, da potrebujejo mednarodno zaščito".
Na notranjem ministrstvu zagotavljajo, da se "zavedajo pomena solidarnosti kot stebra učinkovite politike upravljanja z migracijami in pomoči državam, ki so zaradi geografske lege še posebej podvržene temu bremenu".
Finančni priliv zaradi migracij
73 milijonov evrov je prejela Slovenija v zadnjih šestih letih od EU zaradi migracij. Od tega je šlo 47,5 milijona evrov za varnost in nadzor mej, 25,5 milijona pa za azilne postopke in vračanja.
Slovenija zdaj nasprotuje stalnemu mehanizmu razporeditve
Slovenija je že sodelovala v premestitvah, četudi je izvedla manj kot polovico obljubljenih. V zadnjem letu pa nasprotuje stalnemu mehanizmu razporeditve med članice EU novoprispelih prosilcev za azil iz članic na mejah EU. "Slovenija v vseh forumih, v katerih potekajo razprave o tovrstnih mehanizmih, poudarja, da takšni ukrepi ne smejo pomeniti dejavnikov potega, zaradi katerih bi se še več ljudi podalo na nevarno pot," pojasnjujejo na notranjem ministrstvu. Kljub temu so že novembra tako v inštitutu za slovensko izgnanstvo in migracije znanstvenoraziskovalnega centra SAZU kot v nekaterih nevladnih organizacijah in kolektivih, ki delujejo na področju integracije in migracijskega prava, podprli idejo, da bi Slovenija vzpostavila možnost zakonitih premestitev in preselitev. Zagovornik vsem dostopnega javnega izobraževanja in nasprotnik suženjstva Horace Mann je že pred več kot 160 leti opozoril, da včasih, ko ne naredimo nič za druge, uničujemo to, kar smo.
Situacija win-win za vse
