Damijan Toplak
Obe tematiki se dotikata področja upokojitve, pri čemer se je v prvem primeru na valu dovoljšnjih prihrankov mogoče upokojiti celo predčasno, tudi pri recimo 30 ali 40 letih, v drugem primeru pa je treba poskrbeti, da bo ob redni pokojnini dovolj prihrankov in bo mogoče obdržati življenjski slog, ki smo ga bili navajeni iz obdobja zaposlitve.
Zanimivo je razmišljanje nekaterih zgodnjih upokojencev, ki pravijo, da je denar neomejen, medtem ko čas ni. Da je lahko privarčevani znesek dovoljšen, če prilagodimo stroške življenja, zelo pomembno pa je tudi, da se ob zgodnji upokojitvi ne ustrašimo tega, da imamo naenkrat preveč prostega časa, temveč se posvetimo tistemu, za kar prej ob napornih delovnikih sploh ni bilo časa. Drugače nam lahko (pre)zgodnja upokojitev, ko izgubimo določeno (službeno) socialno omrežje, pomeni frustracijo. Ob tem tudi drži, da mora delati denar za nas in ne mi zanj, zato veliko zgodnjih upokojencev živi od svojih t. i. pasivnih dohodkov, kot so bančne obresti pa dividende, ali od prejetih najemnin za stanovanja, ki jih imajo v lasti. Drži pa tudi misel enega izmed hitro upokojenih, da so možnosti tako in tako neskončne in se lahko kdaj kasneje znova reaktiviramo ter (za)služimo še več denarja, kakor smo ga predtem.
Prav v tej smeri gredo najnovejše davčne spremembe v Sloveniji, da bi bilo delo manj obdavčeno in bi bili na tem področju konkurenčni drugim razvitim ekonomijam v Evropi in svetu. Neobdavčeni regres do višine povprečne slovenske bruto plače ali dobrih 1700 evrov je že korak v to smer. Prav tako se da veliko privarčevati, če kupimo nepremičnino v pravem trenutku za pravo ceno in če ob morebitni nastali škodi pravočasno in ustrezno ukrepamo pri zavarovalnicah, pri katerih smo bili zavarovani. Borzni poznavalci še opozarjajo, da je treba v recimo vzajemne sklade in borzne naložbe vstopati ravno takrat, ko vsi iz njih bežijo, saj bo iz zgodovinskih izkušenj gotovo prišla korekcija tečajev tudi v nasprotno smer, a večina slovenskih vlagateljev dela fatalne napake in ravno obratno, kakor naj bi. Ker pa smo začeli tekst z razmišljanjem o naši prihodnosti in o (predčasni) upokojitvi, bi rad opozoril na skrb vzbujajoči podatek, da si zgolj sedem odstotkov v Sloveniji zaposlenih samih doplačuje dodatno pokojninsko zavarovanje. Ob tem se ne morem znebiti občutka, da preostali računajo, da bo njihove, za večino pričakovano ne visoke pokojnine kljub neugodni demografiji reševala kar država. No, teh 93 odstotkov v Sloveniji zaposlenih skoraj gotovo ne bo med predčasno upokojenimi ...
