Pravzaprav sem si to vprašanje zastavil že pred več kot pol leta, ko sem napisal svoje videnje glede ustanavljanja pokrajin v Sloveniji (prispevek je bil objavljen v Večeru V soboto 27. julija letos). V njem sem opozoril na neustavno zavlačevanje realizacije 143. člena Ustave RS, sprejete že leta 1991. V članku tudi zelo jasno kritiziram politične stranke, ki bi v državnem zboru morale slediti ustavi in že pred časom realizirati omenjeni člen ustave. Pa žal niso - in kar je zame zaskrbljujoče, nobena od prejšnjih ali sedanjih političnih strank v državnem zboru ni čutila odgovornosti do svojih volivcev, ki so jim na volitvah zaupali, da bodo zastopali v ustavi definirana demokratična načela in naloge, med katere sodi tudi ustanovitev pokrajin.
Sem pa pričakoval, da se bo slovenska javnost vendarle zganila vsaj ob članku "Mariboru sedež Zahodnoštajerske pokrajine" (Večer, 14. avgust 2019) oziroma da se bo odločneje in širše odzvala na vsebino tega članka. Avtorica članka, novinarka Urška Mlinarič, je podrobno prikazala stališče delovne skupine za pripravo ustreznega zakona o pokrajinah, v komentarju pa je izpostavila, da je ustanovitev pokrajin občutljivo politično vprašanje. Res je, toda ob tem je ta trditev v najtesnejši zvezi z izgrajevanjem demokratičnosti slovenske družbe. Namreč dikcija v prvi alineji 143. člena Ustave RS pravi, da je pokrajina samoupravna lokalna skupnost, ki opravlja lokalne zadeve širšega pomena. Iz take opredelitve logično sledi, da je vlogo pokrajin mogoče razumeti tudi kot teritorialno enoto države, ki na osnovi njenih temeljnih značilnosti odraža svoje specifičnosti. Sledi, da vsaka pokrajina s svojimi specifičnostmi prispeva k vsestranskim značilnostim države Slovenije kot celote.
Primer razbijanja Štajerske na tri pokrajine pomeni razbijanje monolitnosti določenega geografskega področja
