Kdo še gleda televizijske reklame

Pred kratkim sem se tehnološko posodobil. Simpatični glas promotorke kabelskega operaterja je bil kriv, da me je zelo hitro kar po telefonu prepričala, da sem se odločil za nadgradnjo paketa za internet in televizijo. Za zgolj nekaj evrov na mesec več. Še dobro, da nisem nikoli računal, koliko mesečno porabim za telekomunikacije. A tokrat me sploh ni zanimalo povečanje hitrosti prenosa podatkov, to je že tako ali tako dovolj hitro zame in za mojo mamo, sem se pa prav zaradi nje odločil za nadgradnjo paketa, ki vključuje kar sedemdnevni ogled za nazaj (vseh televizijskih programov), tako imenovani časovni zamik. In ta funkcija mi je spremenila življenje.
Pred televizijo preživim veliko prostega časa, kar ni pogodu moji zdravnici, ki pravi, da bi se moral več gibati. Svoj pametni televizijski sprejemnik imam nastavljen tako, da se po štirih urah izključi, a se vsakič zasačim, da vsaj enkrat, če že ne dvakrat, pritisnem na gumb pilota, ki televizijske užitke podaljša za naslednje štiri ure. Če seveda prej ne zaspim.
Velikokrat se mi je zgodilo, da sem kakšno zadevo zamudil ali pa je kak zanimiv film sovpadal z drugo, še bolj zanimivo oddajo in sem zmeraj živčno preklapljal med eno in drugo vsebino. Včasih še tretjo. Seveda sem nemudoma, ko so se kje pojavile reklame, zamenjal program in se, kot se verjetno dogaja marsikomu, pozabil vrniti, dokler me v to ni spet opomnil naslednji reklamni blok. Skoraj bi lahko rekel, da so takšni in drugačni prodajni spoti krojili usodo mojega gledanja televizije. Saj ne rečem, včasih pride prav, da lahko v najbolj napetem trenutku skočiš na stranišče in nič ne zamudiš. Ali v hladilnik po kakšen prigrizek. A zdaj imam po zaslugi razvoja tehnologije za tovrstne nujne opravke bolj enostavno rešitev - tipko za premor.