Kako je biti v Sloveniji dijak in študent s posebnimi potrebami

Med študijem nikoli ni imel posebnih težav. “V Ljubljano sem prišel z željo po študiju politologije. Ta želja se mi je uresničila. Na začetku sem si na fakulteti uredil status študenta s posebnimi potrebami, ki mi je zagotovil prilagojen in ustrezno izvajan študij. Največ težav sem imel z roki izpitov in načinom opravljanja izpitov. Zaradi prevelikih bolečin v roki pri pisanju izpitov sem te potem opravljal ustno. Profesorji so se s tem strinjali in niso imeli nobenih zadržkov. Poleg tega sem se nekajkrat dogovoril za prestavitev izpitnega roka zaradi bolezni ali zdravniškega pregleda,” pripoveduje. Kako je biti v Sloveniji študent s posebnimi potrebami?

Predsodki se počasi razbijajo

Spreminja se tudi struktura študentov s posebnimi potrebami. Vedno več je študentov z raznimi oblikami učnih težav (na primer z disleksijo) in študentov s težavami v duševnem zdravju. Glede na te spremembe bo treba v prihodnje nameniti več pomoči tudi tem skupinam študentov, je prepričan Miha Kosi.
Glede sprejetosti v družbo meni, da se situacija izboljšuje. “Vedno več je ozaveščenosti tako med mladimi kot tudi med osebjem na fakultetah. Počasi se razbijajo predsodki o zmožnostih na primer nekoga, ki je na vozičku, ali nekoga, ki je slep. Zaradi vsesplošnega napredka družbe in ustvarjanja vključujočega okolja se spreminja družbeni pogled na invalide. Javne zgradbe in površine so vedno bolj dostopne, z razvojem komunikacijske tehnologije se je zelo izboljšal tudi položaj senzornih invalidov (slepih, slabovidnih, gluhih, naglušnih ...). Bolj problematičen ostaja odnos do oseb s tako imenovanimi nevidnimi oblikami oviranosti, kot so učne težave, dolgotrajne bolezni, depresije. Na tem področju je še veliko nepoznavanja in nerazumevanja,” pripoveduje Kosi.

Študijske prakse niso vedno dostopne za študente invalide

Izobraževanje otrok in mladih s posebnimi potrebami od osnovne šole do univerze je težko primerjati, ker ima vsako svoje posebnosti, opozarja Miha Kosi. “V osnovnem in srednješolskem izobraževanju je podpora zelo strukturirana in ima tudi zakonsko podlago. Učenci in dijaki s posebnimi potrebami so glede na potrebe deležni številnih pomoči s strani strokovnega kadra bodisi znotraj izobraževalne institucije (svetovalni delavci, specialni pedagogi) bodisi s strani zunanjih strokovnih služb. Na področju študija take sistematične podpore ni več. Je pa res, da se po drugi strani od študenta invalida pričakuje, da bo samostojno in odgovorno sam poiskal in uredil potrebno pomoč. Morda bi se dalo določene študijske programe in znotraj njih posamezne študijske aktivnosti, ki zdaj niso dostopne za študente invalide, oblikovati na bolj dostopen in primeren način. Nekateri programi so namreč zaradi specifik laboratorijskega in tehničnega dela (na primer farmacija, kemija, medicina) nedostopni za težje gibalno ali senzorno ovirane študente. Te spremembe so povezane s financami pa tudi z interesom. Poleg tega so take spremembe učinkovite na daljši rok. Tudi razne študijske prakse niso vedno dostopne za študente invalide, tako da je potrebno veliko več energije in časa, da taki študenti najdejo ustreznega izvajalca praks.”
Se pa študentje invalidi srečujejo s težavami tudi pri študentskem delu, saj po besedah Mihe Kosija ni dovolj delodajalcev niti samega dela, ki bi bili primerni in dostopni za invalide.