Urška Mlinarič
Počasnejše napredovanje, ki bi v 20 letih javnemu uslužbencu prineslo namesto sedanjih 40 odstotkov le 20 odstotkov višjo plačo, obenem pa možnost, da se vsak mesec z odličnim delom poteguje za 30-odstotni variabilni dodatek k plači, je osnova vladnega predloga. Z njim bi vlada rada odpravila plačne anomalije, ki so se pokazale v enajstih letih, kar javnim uslužbencem izplačujejo plače po enotnem plačnem sistemu. Med njimi so kot ključno izpostavili prevelike plačne razlike med uslužbenci, ki opravljajo enako delo. Prvi odzivi sindikatov javnega sektorja pričakovano niso bili pozitivni, češ da želi država vzeti vsem, zato da bi preko variabilnega dela plače dala le nekaterim. Ob tem so opozorili tudi, da recept, ki ga želijo uporabiti in je primeren za državno upravo, ni izvedljiv pri celotnem javnem sektorju.
Nekaj tudi pozitivnega
Pa vendarle tako Kovač kot Miro Haček, profesor s Fakultete za družbene vede v Ljubljani, v predlaganih spremembah vidita tudi pozitivne predloge. Enotna sta si, da je vsekakor dobrodošlo, da namerava vlada večji del sredstev nameniti za izplačilo delovne uspešnosti; z dveh odstotkov mase na proračunskega uporabnika bi postopoma prešli na deset odstotkov. "Le tako je mogoče sploh začeti pogovore o motiviranju javnih uslužbencev za bolj učinkovito in kvalitetno delo," pravi Haček. Nasprotno Kovač meni, da zgolj z nagradami ne bodo odpravili problema, ki ga ima enotni plačni sistem, to je, da "združujejo nezdružljivo". "Motiviranost delavca za delo je veliko bolj odvisna od organizacije dela in vodenja kolektiva kot od variabilnega dela," pravi Kovač in še svari pred nevarnostjo, da se bo mesečno podeljevanje nagrade sprevrglo v avtomatizem, saj predstojniki "niso usposobljeni, prav tako pa se tudi nihče nima ne objektivno ne subjektivno časa ukvarjati se s toliko zaposlenimi". Tako kot v podjetjih bi se mu zdelo bolj smiselno uvesti letne nagrade. Hačku se zdi omejitev pospešenega napredovanja na pet odstotkov zaposlenih v organu prava poteza, saj je bilo v preteklosti napredovanj preveč in je bilo jasno, da ne napredujejo zgolj najboljši.
Avtomatizem ni najboljša rešitev
Oba zato pozdravljata tudi upočasnjeno napredovanje, pri čemer menita, da avtomatizem - po pet plačnih razredov oziroma 20 odstotkov v 20 letih - ni najboljša rešitev, je pa poenostavljena. Pri vprašanju določanja, kdo bo dobil izplačan variabilni del, Haček opozarja še, da bi bilo treba določiti tudi mehanizme, ki bodo zagotovili odgovornost predstojnikov pri dodeljevanju. "Sicer ob vse večji politizaciji sistema javnih uslužbencev resno dvomim, da bo delovna uspešnost dodeljena zgolj tistim, ki si jo zaslužijo s svojim delom. To pa je glavna pomanjkljivost tega predloga, saj odpira vrata bogatejšemu nagrajevanju 'naših' javnih uslužbencev. Nič pa predlog tudi ne stori za zmanjšanje politizacije sistema javnih uslužbencev," pravi Haček. Slednji zagovarja obstoj enotnega plačnega sistema z istim argumentom, kot ga ima vlada, in to, da je mogoče le tako ohraniti vzdržno plačno maso. Nasprotno Kovač meni, da bi bilo treba enotni plačni sistem uvesti le za državno oziroma javno upravo, za druge poklice pa plačno politiko urejati glede na specifiko. "A to ni v interesu ne vlade ne sindikatov, ki tako lažje obvladujejo svoje pogajalske pozicije, čeprav se oboji zavedajo, da sistem ne deluje."
