Boris Jaušovec
"Z velikim zadovoljstvom sporočam, da je zahteven in pionirski projekt repatriacije Slovencev iz Venezuele uspešen in je večja skupina rojakov od decembra in januarja že v Sloveniji," je današnjo tiskovno konferenco v uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu v Ljubljani otvorila državna sekretarka Olga Belec.
Za zdaj so repatriacijo iz Venezuele s 16 odločbami odobrili 29 osebam. Enaindvajset jih je že pri nas. "Še osem jih jima odločbo in pridejo, ko uredijo nekatere osebne zadeve, denimo, počakajo na konec šolskega leta. Utegnilo bi priti še dodatnih 15 oseb, ki pa morajo vloge še dopolniti," je nadaljevala Belčeva. Od 21 repatriiranih sta dve tretjini nastanjeni pri sorodnikih povsod po Sloveniji, tretjini je nastanitev, kjer se jim obeta tudi zaposlitev, poiskala država. Po večini so pripadniki višjega srednjega sloja in delovno aktivni. So pa med njimi vse starostne skupine. Najmlajši je petletni otrok, najstarejši so upokojenci. Pri repatriaciji je v medresorski skupini sodelovalo sedem ministrstev, v uradu so hvaležni tudi številnim nevladnim organizacijam in prostovoljcem. Vsi repatriiranci si želijo, da bi si v letu in pol, ko jim poteče status, uspeli zagotoviti lastno osamosvojitev. To utegne biti težko predvsem za upokojence, saj državi nimata sklenjenega ustreznega sporazuma.
Strogi pogoji
V uradu so poudarili, da so pogoji za odobritev repatriacije zelo strogi. Prosilci so morali dokazati ne le, da so slovenskega rodu, ampak da vzdržujejo aktivne zveze s Slovenijo oziroma so dejavni v slovenskih društvih. Priložiti so morali tudi potrdilo o nekaznovanosti. Kako hudo je v Venezueli, odkar je predsednik Nicolas Maduro zavozil socialistični projekt, pove podatek, da so nekateri rojaki morali sami prinesti beli list za potrdilo, ker pristojna pisarna ni premogla papirja. Sekretar v uradu Dejan Valentinčič je dodal: "Projekt je bil dolgotrajen, saj ni bil odvisen le od nas. Ves čas smo pred očmi imeli varnost rojakov in logistično izvedljivost povratka. Na srečo so rojaki prišli v Slovenijo, preden se je kateremu pripetilo najhujše, saj v Venezueli poleg hrane zmanjkuje tudi zdravil."
Vrhunec tiskovne konference je bila predstavitev družin povratnic, ki nimata težav z nastopom v javnosti. Iz družine Hočevar nas je omenjena petletnica Sofia že pozdravila v slovenščini: "Živijo!" Tudi sicer morajo mnogi povratniki še izboljšati ali se celo naučiti slovenščino. Kot je povedal Valentinčič, skušajo pri tem odstraniti nekaj birokratskih ovir, saj pri notranjem ministrstvu zagotavljajo učenje le za tujce, ne pa tudi za osebe slovenskega rodu. Z malčico so v Slovenijo prišli mama Amal in oče Andreas, ki sedaj na daljavo upravlja svoje informacijskotehnološko podjetje v Caracasu, ter Andreasova sestra Daniela. Čez lužo je imela plesno šolo. S plesom, "ki ga imamo v krvi", bi se rada ukvarjala tudi pri nas.
Slovenščina ni pogoj
Po ocenah urada v Venezueli živi do tisoč oseb slovenskega rodu, vendar vse ne izpolnjujejo pogojev za repatriacijo. Med pogoji pa ni slovenščine, je povedal Dejan Valentinčič: "Jezik se kot narodna identiteta v tujini izgubi med prvimi. Vendar si lahko Slovenec brez slovenskega jezika. Številni namreč ohranjajo identiteto z navadami, kot je na primer peka potice za praznike, pa kulturnim udejstvovanjem in podobno."
