Barbara Gavez Volčjak
Dr. Petra Weingerl, štajerska raziskovalka leta 2019, se podelitve naziva ni mogla udeležiti, saj je prav tedaj sodelovala na znanstveni konferenci na Finskem. Ker je nagrado namesto nje prevzela mama, smo lahko diskretno povprašali tudi po podatkih, ki niso zapisani v uradnem življenjepisu na spletni strani Pravne fakultete Univerze v Mariboru, kjer je Weingerlova zaposlena kot docentka na Katedri za evropsko in mednarodno pravo ter mednarodne odnose. Da je deklica, ki se je že pri štirih letih sama naučila brati, zrasla v odlično učenko OŠ Lenart in kasneje dijakinjo Druge gimnazije v Mariboru, kjer je z odliko končala program mednarodne mature, smo izvedeli. Da je bila že od nekdaj zelo samostojna, je še dodala mama, in da je po maturi vzporedno študirala na mariborski ekonomski in pravni fakulteti, dobila pa je tudi rektorjevo nagrado. Podeljeni naziv je po maminih besedah priznanje za trud, ki ga vlaga v svoj strokovni razvoj, saj se angažira v številnih projektih doma in na tujem.
Pogovor s Petro Weingerl v živo se je zato vrtel okoli njenih akademskih interesov, izkušenj z magistrskega in doktorskega študija na univerzi Oxford v Veliki Britaniji, stikov s tujimi znanstveniki in institucijami EU. O svojem delu govori strastno in odločno, saj resnično verjame, da znanstveniki zmorejo in morajo prispevati k izboljšanju družbe. In če si laiki običajno pod izrazom znanstvenik predstavljamo nekoga v beli halji, ki v laboratoriju izvaja poskuse, je njeno delo nekoliko drugačno. “Raziskovanje v pravu obsega več metod dela, ki privedejo do končnega rezultata. Temelj naših raziskav so dejansko pravila in sodna praksa. Preverjati je treba, kako zakonodaja živi v sodni praksi. Če želiš ugotoviti, kakšna zakonodaja bi bila boljša, torej izvajaš normativno raziskavo, uporabiš zgodovinskopravno metodo, primerjalnopravno metodo, preučiš tujo zakonodajo, tujo sodno prakso.”
Poglobljeno preučevanje domače in tuje zakonodaje in primerjava med njima torej zahtevata veliko branja, preučevanja virov in natančne analize podatkov?
“Seveda lahko to zajema tudi empirično delo, ankete, raziskave, intervjuje s sodniki in drugimi deležniki, ampak tudi te rezultate je nato treba analizirati – z branjem in primerjavo.”
Je slovenska akademska sfera dobro povezana s tujo, imate dober dostop do tujih virov?
„Večina zakonodaje je dostopna na internetu, preko univerze imamo dostop tudi do raznih tujih baz podatkov, sodna praksa je večinoma objavljena na spletu, prav tako stara in nova zakonodaja. Sicer je še kdaj treba pobrskati po kakšni knjižnici v tujini, po knjigah in revijah, ki niso dostopne na spletu, da dobimo pregled nad predhodnimi raziskavami in opredelimo kontekst raziskave. Vsako pravilo in njegovo uporabo v praksi moraš postaviti v zgodovinski kontekst.“
Vendar samo iskanje po virih najbrž ni dovolj. Imate s kolegi tudi osebne povezave z mednarodnimi strokovnjaki?
„Naša fakulteta oziroma katedra je dobro vpeta v mednarodno okolje, objavljamo v tujini pri mednarodnih založbah, vsi na katedri sodelujemo v mednarodnih projektih, v nekaterih tudi kot vodilni partnerji. Povezujemo se vsak po svoje, na Vzhod in Zahod, znotraj in zunaj EU.“
Za študente je to neprecenljiva izkušnja. Intenzivno se ukvarjajo z analiziranjem problema, vadijo logično razmišljanje, ločijo relevantna dejstva od irelevantnih, raziskujejo pravne vire in sodne prakse, se urijo v tujih jezikih, konec koncev pa tkejo vezi, saj ti dogodki poudarjajo tudi mreženje.
"Danes vem, da nobena odločitev ni usodna"
Doktorskega študija najprej nisem nameravala opravljati v tujini, načrtovala sem sodniško pripravništvo, pravosodni izpit in neko standardno pot. Najprej sem nekaj mesecev preživela na Sodišču EU v Luxembourgu kot pripravnica sodnika Marka Ilešiča in nato pri dr. Verici Trstenjak kot pravna svetovalka. Zaradi štipendije javnega sklada Ad futura, ki sem jo prejemala na Oxfordu, sem se morala vrniti v Slovenijo, a želene službe nisem dobila, saj v javnem sektorju niso zaposlovali. Pripravništvo sem dokončala na Višjem sodišču v Ljubljani in se že vmes prijavila na doktorat na Oxfordu. Projektno sem še naprej sodelovala tudi z dr. Trstenjakovo na Dunaju, tam sem se celo zaposlila. Takrat sem bila stara 25 let in nisem vedela, kako naj se odločim glede svoje karierne poti. Ko me študentje zdaj sprašujejo o mojih izkušnjah, jim povem, da nobena odločitev ni usodna, takrat pa tega nisem videla tako. Zdelo se mi je, da izgubljam čas v primerjavi s kolegi, ki so skoraj že opravili pravosodni izpit. Danes ne morem verjeti, kako sem razmišljala. Seveda mi ni niti malo žal.
Če si imel krizo ali je bil kulturni šok prevelik, si se torej lahko nekomu zaupal.
Zdi se mi, da še vedno velja rek V znanju je moč, kdor ima več informacij, lahko razpolaga z njimi in ima višjo kakovost življenja.
