(INTERVJU) Dr. Peter Praper: Uporniki smo le, ko govorimo, česa nočemo

Kakšne čase trenutno živimo ali prestajamo v smislu individualnega in kolektivnega, posameznika in skupnosti, tudi glede na razpetost med enim in drugim, prežeto tudi z nekimi kolektivnimi zapovedmi in prepovedmi, in posameznika, ki deluje znotraj teh okvirov?

"Človek je po svoji naravi socialno bitje. To je eksistenčna prednost, a prinaša tudi kopico težav, ker človek želi biti individuum v skupinah. Da bi to bil, mora uspešno odraščati in se razvijati v dobrih odnosih in izmenjavi z drugimi ljudmi. Rešitev najde v tem, da oblikuje svojo osebno identiteto, vključno s karakteristikami svoje grupnosti, to pomeni osebna kapaciteta za sodelovanje in tekmovanje v skupinah, in od tega je odvisno, s kakšnimi odnosi se podaja skozi življenje. Študentom večkrat povem primer, kako ti procesi gredo. Korošci damo veliko na večglasno petje, ker nas je to tudi ohranjalo. Zanimivo je, kako učimo otroke prepevati. Običajno prva mama poje uspavanko. Ko otrok začne peti, ima fazo, ko vedno preide na njen glas, tudi če hočeš peti dvoglasno, gre za teboj. Potem se mora počasi učiti, da prepeva in drži svoj glas ob drugem. To mu omogoča, da prestopa mejo in združuje individualno in kolektivno. Če mu to uspe, se lahko v večglasnem petju harmonizira z drugimi. Taka harmonija je potrebna tudi na drugih področjih življenja. Ko so odnosi harmonični, najdemo tudi kot posamezniki varnost v območju pomembnih odnosov."

Kaj sicer pomeni povezovanje človeka v društva, delovanje na nevladnem polju - zakaj je za osmišljanje pomenov bivanja pomembno delovanje v skupinah?

"Današnji čas je čas solistov. Vsak bi moral biti izjemen. To človeka zelo osiromaši in mnogi se tega dolgo v življenju ne zavedajo, dokler ne trčijo na ovire, ko poiščejo tudi terapije. Kot sistemski analitik sem imel neštetokrat priložnost videti, kako odkritje je za človeka, ko se harmonizira v varni skupini. Nekateri pravijo, da je to šola, neprimerljiva z drugo, veliko ljudi pa zabrede v odnosih in plača visoko ceno. Je pa res, da lahko skupnost posameznika prisiljuje v enoumje, kar človeka utesnjuje. Mogoče je v naši kulturi zaznati sledi obdobja prisilnega kolektivizma in je psevdoindividualizem tudi delni odgovor upora do časov, ko je bilo vse skupno in naše in smo vsi mislili z eno glavo. A to še v nogometu ne gre, kar je drago plačal Katanec na svetovnem prvenstvu. Razvijamo strahove, da nas bo skupina požrla, in odpor do tega. A odgovor je prostovoljno povezovanje na podlagi lastnih interesov."

Ravno to je vloga tovrstnega prostovoljnega povezovanja v družbi.

"Absolutno. Ker te mora nekaj vleči, ne prisiljevati. Najbolj zanimivo je, da proces individualizacije poteka tako, da te zgledi vlečejo, ne da te nekdo suva, kako bodi zgleden in odgovoren. Odgovornost je v socialnih sistemih deljena in se dopolnjuje, to vidimo na vseh področjih življenja. Na podlagi tega se da tudi dosti napovedati."

Si upate napovedati, kaj bo sledilo v Sloveniji?

"Na kongresu v Madridu smo recimo v času osamosvajanja Slovenije razpravljali o samostojnosti in neodvisnosti v smislu zanikanja odvisnosti in o tem, ali gre za egoistično potezo ali pravico do samostojnosti, in sicer na točki, ko smo velikokrat uporabljali izraz neodvisnost. Slovenci smo taki, da smo še dobri uporniki, ko govorimo, česa nočemo, s samostojnostjo pa ne znamo, in to se vidi v vseh porah družbenega življenja. Takrat sem tudi rekel, ko so bili ljudje kritični, naj nam pustijo tristo let miru, da bomo splezali do razvojne stopnje, ko bomo konstruktivno znali uporabljati svojo samostojnost. Ampak žal mi danes nekateri kolegi pravijo, da sem bil preveč optimističen." (smeh)

Starejši ljudje so doma in v domovih že dolgo izolirani, osamljeni, ločeni, ne morejo se povezovati v skupine, kar je za nekatere zelo težko.

"Individualne razlike so velike. V letih staranja je vsak podvržen inventuri, obračunu, kako se je razvijal in živel in v kakšnih odnosih se je uresničeval skozi življenje. Tako da ljudje, ki so ostajali odvisniški ali uporniški, plačajo visoko ceno, ne glede na možnosti. Mogoče se pustijo angažirati v kakih dejavnostih, ki jih ne izberejo po svojih interesih. Ljudje, ki so živeli polno in ustvarjalni v odnosih vzajemnosti, si najdejo pomembne odnose bodisi v rodbini bodisi v kulturnih skupinah in so nosilci dogajanja. Sodobni raziskovalci tega obdobja ugotavljajo, da je doprinos starejše generacije enormen in še plačani niso za to. Saj mladi danes lahko kritizirajo, da se morajo držati omejitev zaradi starejših. A ko hočejo iti po svoje, svoje otroke hitro k svojim staršem pripeljejo. Seveda to bogati življenje tudi ljudem v letih staranja. Ta situacija prinaša veliko tegob, a prepričan sem, da nastradajo tisti, ki niso imeli teh kapacitet ali imajo občutek, da jim je življenje ostalo dolžno. Delal sem z ljudmi, ki so čakali, da jim bo življenje povrnilo zamujeno, kar je slaba popotnica. Bil sem supervizor terapevtom v skupini rizičnih starostnikov, ki so poskušali storiti samomor ali imeli samomorilne ideje. A hkrati so se smrti bali, ker so mislili, da niso še ničesar doživeli. Človek v teh letih potrebuje integracijo in to so varovalke, ki preprečijo obup na stara leta."

Mislite, da bomo iz korone izšli kaj drugačni, spremenjeni?

"Prepričan sem, da bo koronakriza koristno opozorilo za vpogled vase, za pretresanje, kaj je v življenju zares pomembno in smiselno, in na ta način lahko iz tega potegnemo tudi veliko pozitivnega. Koronakriza je zrcalo, v katero se moramo pogledati. Res je veliko ljudi, ki zaradi tesnobe zanikajo obstoj virusa, potencirajo teorije zarote, druga velika skupina pa je panična in išče krivca in ga najde tudi pri sosedu, ki slučajno nima maske. Spraševali so me že tudi po oceni, kako dolgo bo trajalo življenje brez omejitev. A živeti brez omejitev je iluzija. Človek je toliko samostojen in svoboden, kolikor je pripravljen nositi odgovornosti. Omejuje nas že fizična stvarnost. Že ko se hočeš zbasati na svoje noge, moraš premagovati zakon težnosti. Tudi iluzija potrošniškega mehurčka nas pušča brez spoznanj, da pravzaprav ne drvimo v nakupovalne centre, ker toliko reči potrebujemo, ampak ker so to samo tolažilne navade. Se pa vprašajmo, zakaj, pri bogu, se moramo tolažiti. Najbrž zato, ker je del življenjskega stila lažen."