Po četrtkovem odprtju Fabule v Celju je ena osrednjih gostij letošnjega festivala Sharon Dodua Otoo v petek gostovala tudi v Ljubljani.
Britanska pisateljica, publicistka in aktivistka ganskih korenin Sharon Dodua Otoo, ki živi v Nemčiji, je na festivalu predstavljala svoj romaneskni prvenec Adina soba, ki je letos izšel pri založbi Beletrina. Knjigo je v slovenščino prevedla Sara Virk.
V romanu se prepletajo zgodbe štirih žensk po imenu Ada: na območju današnje Gane leta 1459 spoznamo mlado gansko domorodko, ki se sooči s prihodom portugalskih kolonizatorjev, v Angliji leta 1848 znamenito matematičarko Ado Lovelace, v nemškem koncentracijskem taborišču leta 1945 mlado žensko, prisiljeno v prostitucijo, in v sodobnem Berlinu leta 2019 mlado temnopolto Ado. Občasno se v knjigi oglasijo tudi predmeti ali prostori, ključna pa je zapestnica, ki povezuje vse zgodbe ter nakazuje na ponavljajoče se takte zgodovine in vrzeli v njej, na nasilje in upor.
Sharon Dodua Otoo je na pogovoru, ki ga je vodila literarna kritičarka Aleksandra Gačić, spregovorila o marginaliziranih likih, ki so pogosto objektivizirani, njihov glas jim je odvzet. Zato se je v romanu odločila za subverzivni zasuk, s katerim predmeti spregovorijo.
Avtorica je knjigo, ki je izšla leta 2021, napisala v nemškem jeziku, ki ni njen materni jezik. V nemškem kulturnem prostoru se je uveljavila že s kratko zgodbo Herr Gröttrup setzt sich hin (Gospod Gröttrup sede), za katero je leta 2016 prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann.
Povedala je, da se je s to satirično zgodbo poglobila v koncept bele privilegiranosti. V delu se v obliki skromne čistilke Ade pojavi zametek romana Adina soba, nakazano je tudi, da Ada poseduje znanje, ki je nastajalo skozi stoletja.
Idejo povezanosti med ženskami, ki presega zgodovinska obdobja, je nato avtorica razvila v roman. V primeru Ade Lovelace je uporabila zgodovinski lik, da bi zgodba delovala bolj prepričljivo. Hkrati je želela v ospredje postaviti žensko, ki jo je zgodovina nekoliko pozabila navkljub njenemu izjemnemu prispevku k matematiki in programiranju. Avtorica je upoštevala tudi druge zgodovinske vire, na primer pričevanja preživelih iz holokavsta, a njen namen ni bilo upodabljanje zgodovine, temveč eksperimentiranje z dejstvi in fikcijo.
"Že od samega začetka je bilo mišljeno, da bo to knjiga, ki pripoveduje o travmi ... Med pisanjem sem veliko premišljevala o tem, kako se soočamo s travmatičnimi dogodki skozi zgodovino kot družba in kot posamezniki. Vendar pa nisem hotela pisati o žrtvah," je povedala.
Pisanje o rasnih in drugih manjšinah se pogosto povezuje z diskriminacijo in negativnimi občutki in izkušnjami, a sama je hotela poudariti tudi radost, ki je del pripadanja takšni skupnosti ter se porodi ob upiranju zatiralnim strukturam. "Tvoja družba ti govori, da bi pravzaprav moral trpeti, ti pa ji odvrneš 'ne, v redu sem, utiram si svojo pot'," je dodala.
Roman je pisala pet let, med tem obdobjem je sicer večkrat podvomila v svojo odločitev, da ga napiše v nemščini, a je sedaj zadovoljna, da je vztrajala. Nemški materni govorci bodo v njenem pisanju prepoznali, da je tujka, ne zaradi morebitnih napak, temveč drugih vidikov, kot so besedne igre ali humor, je povedala, a poudarila, da to ne sme biti ovira pri pripadanju določenemu kulturnemu prostoru.
Dodala je še, da je angleški prevod Adine sobe prepustila drugim, ker se je zavedala, da bi med poskusom prevajanja v svoj jezik pravzaprav napisala nov roman.
