V zadnjih dneh me preganjajo moraste sanje. Topotanje škornjev sredi noči, butanje po vratih, možakarji v uniformah Slovenske varde. "Gruden? Nalog za preiskavo stanovanja imamo." Prestrašen do kosti skušam ohraniti mirno kri. Vardisti rutinirano premetavajo stanovanje, očitno tega ne počnejo prvič. "Aha," zavpije eden od njih. Pred oči mi potisne porumenel kos papirja in škodoželjno črkuje: "Študentu Pravne fakultete Univerze v Ljubljani Matjažu Grudnu se izreka priznanje za diplomsko nalogo z naslovom Evropska unija kot članica evropske konvencije za človekove pravice." "Ne Evropska unija, Evropske skupnosti," medlo ugovarjam, "diplomiral sem še pred Maastrichtsko pogodbo." Njegov pogled mi da vedeti, da dejstva dandanes niti v sanjah nimajo nobene veljave. Ne pusti se motiti in nadaljuje branje, nato pa izbulji oči in zarohni: "Nagrado podeljuje slovensko združenje za Združene narode." Zaripel od besa repetira pištolo in mi jo prisloni na senca. "Združeni narodi, ti pes izdajalski ..."
Prepričanje, da so Združeni narodi sovražnik ljudstva, sicer ni od včeraj. Že dolga leta je to del podeželske folklore v odročnih hribih ameriškega severozahoda, kjer oboroženi vaški posebneži z izrazito nedomoljubnim odnosom do plačevanja davkov kopljejo bunkerje in si izmenjujejo recepte za obaro iz veveric, čakajoč na napad v črne uniforme oblečenih komandosov zarotniške organizacije s sedežem na Vzhodni reki. Z varne razdalje so se mi zgodbe o tipih, ki živijo pod zemljo in se hranijo z glodavci, ker se bojijo, da jim bodo Združeni narodi ukradli svobodo, odvzeli suverenost in spremenili način življenja, vedno zdele smešne in vznemirljivo romantične. Zdaj varne razdalje ni več. Vse več držav z retoriko, ki jo je bilo malo slišati, vse odkar sta Nemčija in Japonska zapustili Ligo narodov, povzdiguje glas proti hegemoniji mednarodnega sodelovanja nad suvereno pravico narodov, da delajo škodo sebi in drugim. Tudi v Sloveniji se borci proti Združenim narodom ne skrivajo v bunkerjih, ampak modrujejo v Odmevih.
Gonja proti Marakeškemu sporazumu je simptom dna, proti kateremu drvimo. Sodelovanje, racionalnost in človečnost so postali ovire
