COVID19 je iz ljudi potegnil najslabše in najboljše. Predvsem pa se zdi, da je na plan zbezal kopico samopromotorjev in samoiniciativnežev, ki so krizo želeli in jo želijo izkoristiti za nekaj več. Ime. Že ko povsem naveličana pobrskam med prijatelji, mi čez ekran zasvetijo objave ponujene pomoči. V nekem drgem trenutku bi me napolnile s toplino, občutkom solidarnosti. Če ne bi opazila, da je objava sponzorirana, kar pomeni, da je plačano pogostejše pojavljanje med ostalimi objavami. Ali pa da je po drugi strani pospremljena s prošnjo po množični delitvi. Blondinki mi ni povsem jasno, zakaj je pomembno, da Anino objavo o nudenju pomoči v Mariboru, prebere nekdo iz Kopra? Vendarle se verjetno ne bo peljala po nakupih na Primorsko. Na eni strani zaradi omejevanja stikov omejujemo prostovoljce na terenu, po drugi strani se organizirajo skupine novih, ki niso bile na terenu še nikoli prej. Omejuje se pomoč na domu, delovni čas trgovin. Vse, samo da se zaščiti najranljivejše. A vendar so po drugi starni ulice še marsikdaj polne ljudi, ki še pred mesecem dni ne bi nekomu pridržali vrat. Paradoks. Kljub kaosu v državi pa nekaj osnov ostaja istih. Temljijo na tistem, česar nam virus ne bi smel vzeti, zdrave pamete.
1. Pomoč mora biti koordinirana
Ravno v teh časih mora biti pomoč koordinirana. Jasno so znani koordinatorji pomoči po posameznih mestih, v Mestni občini Maribor je to Civilna zaščita ob pomoči Rdečega križa in Karitasa. In da, tudi Ninna Kozorog, pa čeprav ima svoje društvo, ne more "harat po terenu" mimo njih. In da, ta Ninna tega tudi ne želi. Nenazadnje je nujno potrebna ustrezna razporeditev terena, da nazadnje Ana nima treh osebnih nakupovalcev, medtem ko Olgica dva vhoda naprej že 14 dni gleda čez okno in upa, da bo prišel kdo na pomoč k njej. In četudi se na prvi pogled zdi vrhovna organizacija na lokalnem nivoju marsikje hektična, ji moramo zaupati. Nenazadnje je za vsako napako nekdo moralno, etično in pogosto še kako drugače odgovoren.
Kajti #ostanidoma je ta trenutek del skupnega dobrega. Pa četudi to ne prinese lajkov!
2. Kontrola
Humanitarni teren je že brez obesedenega stanja pogosto polje sive cone. A ravno tu in zdaj je nujno, da se ve, "kdo pije in kdo plača". Samooklicane skupine kontrole nimajo. Torej če gre nekaj narobe, kdo bo odgovarjal? Kdo sploh stoji za njihovimi higienskimi standardi? Kdo ve, da niso prenašalci koronavirusa covid-19? Oni sami? Kdo jih bo v entuziazmu pocukal za rokav in rekel: "ej, preveč si prehlajen za teren"?
In kdo je odgovoren, ko je zvečer zazvoni telefon. Ura nekaj čez 22.00, klicala me je soseda našega dolgoletnega uporabnika. 83 let star gospod, zmerno dementen, a še zmore v domačem okolju. Naš paket je dobil pred natanko 5 dnevi. Sedaj je razbijal, preklinjal. "Koma vsipan," bi bil še najboljši izraz. A šest let je bil gospod trezen, povsem trezen. Niti kaplje alkohola. Danes so ga obisakli prostovoljci ene izmed "nekoordiniranih" skupin, ker je nekdo poznal nekoga, ki je poznal onega, ki mu je povedal zanj ... Gospod si je naročil 3 litre vina. Tudi pri nas si ga, a je to bolj kot ne interna finta, ki jo podkrepi še kognitivni upad. Prinesemo mu malinovec. Vedno nas je prosil za vino. pa smo ga poznali, precej dementen, a je doma še zmogel, dobil je malinovec, pa se nasmejal. Tako smo vozili. Kdo je kriv za 83-letnega pijanega dementnega gospoda sedaj? Tisti "prostovoljec", od katerega vemo le, da ni ne od Rdečega križa ne od Karitasa, nima nič s Civilno zaščito, še manj pa z nami? A četudi je kriv on, kdo je sedaj tisti, ki bo za njim saniral škodo, ki bo ostala, tudi ko se gospod strezni?
3. Teren pomeni, da ne ostaneš doma
Mah ja, sitno je ostajati doma. Samoizolacija. Karantena, Dobesedno. Na teren odhajajo ljudje, ki pred tem niso naredili še nikoli ničesar v družbeno korist. Kar je pohvalno, covid-19 je v njih zbudil humanost, a čas je neprimeren. In slednje je pogosto dober izgovor, da zapustiš domače okolje. Kdo pa ti bo očital, če si "na misiji"?
4. Zaščita in varnost
"Imamo rokavice in maske" se navadno oglašujejo omenjeni prostovoljci, medtem ko že cela Slovenija kriči, da v rokavicah ni poante. Z rokavicami si roke manj razkužujemo, transfer virusa je še večji. Prostovoljci, ki so na terenu potrebujejo ustrezno izobraževanje. Ki pa ne pomeni samo osnov razkuževanja rok (jap, ne boste verjeli, to dejansko ni samo špric-špric s sprejem), do pravilne uporabe mask (in ne, nos ne sme gledati ven), do tistih osnov, ki so kljub kaotičnim razmeram potrebne. Zaščita podatkov, dostojanstvo, vljudnost.
5. Pomagali bomo - delite moj post
Večina objav pomoči se rodi kot sporočilo na socialnem omrežju, nemalokrat pospremljena s prošnjo "deli naprej", ki je povsem absurdna. Starostniki, ki pomoč potrebujejo, skoraj zagotovo nimajo spleta, še manj socialnih omrežij. Po drugi strani pa vnuki, svojici, ki za njih iščejo pomoč slednjo znajo poiskati po ustaljenih kanalih. Gibalno ovirani so vključeni v društva, ki jih usmrijo naprej na usklajeno pomoč. Čemu torej želja po delitvi kot maziljenju lastnega ega?
V teh časih je dovolj, da obesimo listek s svojo številko v bloku, v zaselku in v mikrookolju nevsiljivo ponudimo pomoč.
Kot zanimivost. V Mariboru se je pojavila skupina prostovoljcev, ki s sponzoriranimi objavami na spletu iščejo "odjemalce". Doma so iz področja, kjer pa po drugi strani dobesedno njihove sosede oskrbuje Humanitarček. In niti eden od šestih blokov, kamor ti prostovoljci spadajo, nima medsosedske točke. Veste, to ni fancy, to se ne vidi, to se ne lajka. To vidijo samo sosedje, dlje pa ne.
In veste, radi in na ves glas govorimo o nezaupanju organizacijam. A zdaj smo prišli v čas, ko organizacije ne zaupamo posameznikom
6. Zaupanje starostnikov in zlorabe
Vsi nevladniki se trudimo zaščititi starostnike. Strah jih je, ne poznajo situacije. Na koncu pa si kljuke vrat podajajo ljudje, ki ne spadajo v nobeno društvo (ker nikomur ne zaupajo), imajo falstificirane "prostovoljske kartice", za katere ne ve niti sama Slovenska filantropija ali pa ponarejene izkaznice, jap tudi Humanitarčka. Čeprav se ne spomnim, da bi Humanitarček kadarkoli imel identifikacijske kartice. Do tega trenutka smo samo v našem društvu nadomesti 62 "izgubljenih" nakupov, pri katerih je denar in prostovoljca odnesel prvi vogal. Ne upam si niti pomisliti, koliko je podobnih, po drugih organizacijah. In takšnih, ki molčijo iz sramu.
