Branko Cestnik, teolog, župnik na Frankolovem
Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Barbari so pritiskali na meje civilizacije, mejo prekoračili in prišli vse do grških otokov, ki so jih oropali in opustošili. V njihove roke so padle Atene, hkrati so vdirali v notranjost Balkana. To je bila ena nesreča. Druga je bila huda virusna epidemija, ki je jemala življenja znotraj civilizacije, ki se je sicer ponašala s svojo organiziranostjo, redom in čistočo.
Ne, nismo v letu 2020. Barbari niso revni migranti, temveč izurjena vojska. Virusna epidemija ni covid-19, temveč verjetno epidemija črnih koz, kasneje imenovana Ciprijanova kuga. Smo namreč leta 267, barbari so strašni Goti, civilizacija, o kateri teče beseda, je Rimski imperij.
Leta 268 vajeti imperija prevzame cesar Klavdij II., sicer rojen v Sremski Mitrovici. Leta 269 njegove legije v veliki bitki pri Nišu premagajo Gote in jih vržejo preko Donave v današnjo Romunijo. Rim sicer izgubi provinco Dakijo, a vsiljivcev na svojem ozemlju več nima. Tudi kuga se umirja. Cesarju Klavdiju dajo triumfatorski naziv Gotski, nastopil naj bi čas praznovanja in miru.
Vse se obeta čudovito in lepo, ko tam, na levem bregu Save, na vrata cesarske palače v Sremski Mitrovici potrka virus, eden zadnjih v obtoku. Legionarska formacija, ščit, sulica in katapult zoper tega sovražnika ne pomagajo. Lahko si predstavljamo trenutek, ko mož, ki na glavi nosi svež lovorov venec zmagovalca nad barbari, ob prvih simptomih okužbe vpraša: "Smrt, si to ti?"
*
Proti večeru se z balkonov italijanskih, španskih, po novem pa tudi slovenskih mest in vasi sliši glasba. Razumljivo, covid-19 nas je spravil v hišni pripor. Albert Camus, pisec romana Kuga (izšel leta 1947), bi dejal, da nas je vse pognal v pregnanstvo. Prečudno pregnanstvo, saj smo doma in s svojimi, a pregnanstvo, ker smo za nekaj časa morali zapustiti veliki svobodni svet naših ulic, trgovin, gostilnic, šol, igrišč, templjev. Z glasbo z balkonov torej hočemo pokazati, da radi živimo v velikem svobodnem svetu in da bomo v njem še živeli. Usoda nam je namenila koronavirus in tesnobo, skakanje prstov po tipkah diatonične harmonike je naš upor zoper usodo.
Karantena naj ne bo namenjena čehljanju svojega popka in sočasnemu zatiranju globljih misli
Huda epidemija je čas za osmišljanje biti, za metafiziko. Izgnani v svoje domove, hlastajoč po zadnjih informacijah o širjenju virusa, prekladajoč se sem in tja, potihoma vsi postajamo metafiziki
