"Delaj pridno, da boš imel/-a nekaj na stara leta," je (pre)govor, s katerim starši desetletja spodbujajo mladino, naj vstopi na trg delovne sile čim prej in čim bolj odgovorno. "Za nas pokojnin tako ne bo več," pa je prepričan del mojih vrstnikov, ki navadno v času mojega delovnika išče svojo identiteto med kofetkanjem in "družbeno-odgovorno-aktivistično-individualističnim lifestylom" nekje na Poštni. V tem istem času, v tej isti državi, celo v tem istem mestu si Fanika pri 83 letih zaveže obledelo ruto in se odpravi v trgovino. Peš skoraj kilometer, ker je tisti evro za avtobus predrag. Ne upa pomisliti, kaj bo, ko ji bosta odpovedali nogi. Najcenejša pašteta, liter mleka, kruh po znižani ceni z včerajšnjega dne, ki pa ga s svojimi zobmi težko pregrize, ne da bi ga namakala v mleko. Pa so takoj trije evri. Trije evri od 360 evrov, s katerimi plača vodo, elektriko, komunalne storitve in dopolnilno zavarovanje. Enkrat mesečno še kakšne znižane argo kocke, poleti kakšna zelenjava juhica z domačega vrta. Včasih speče jajčka svoje stare kokoši Koke, ki pa nese čedalje redkeje. Meso le, če ji ga podari kdo od sosedov. Za ogrevanje ima drva, ki jih včasih pomaga nasekati kakšen prostovoljec. Preudarno si greje svojo hiško, da jih ne zmanjka prekmalu. Ogreje se z delom, kolikor ji zdravje še omogoča, saj je bila vedno navajena trdo in pridno delati kot šivilja. Vendar ve, potrebovala bi nova okna, saj zatlačene brisače ne zaustavijo več prepiha. Letos k sreči ni huda zima, a to je slaba tolažba. Tudi hladilnik že nekaj let ropoče, zato ga čez zimo izklaplja in živila hladi kar zunaj. Perilo pere na roke, pozimi spi v treh, štirih puloverjih in z nekaj odejami. Televizije nima, saj si ne more privoščiti naročnine, čas ji krajša radio. In Mika, mucka, ki ji odstopi nekaj mleka in nadrobljenega kruha, četudi ve, da se sosedje zgražajo. "Če ima za mačko, ji že ni tako težko." Ima sina, nazadnje ga je videla pred desetletji, ko je v enem izmed obiskov pokradel njeno zlatnino, uro pokojnega moža in staro kuhinjsko uro na kukavico, ki jo je imela še iz časa svoje babice.
Če naš sistem ni družbeno odgovoren, bodimo vsaj mi. Ker ne vemo, ali bomo čez nekaj desetletij mi šteli evre za znižano pašteto
