Ni potreben doktorat, da v decembru zaznaš porast dobrodelnih akcij, dobrodelnežev in instant "družbeno odgovornih" rešitev podjetij. Zdi se, da se s prižigom prazničnih lučk zbudijo srčni nameni vsakega Slovenca. Slednje je pravzaprav pohvalno do te mere, ko izgubi prvoten pomen. In moj december se je začel s precej prisil(je)no dobrodelnostjo.
Stala sem v gneči pri blagajni ene od drogerij. Prodajalka (po navodilih) prav vsakega posebej vpraša, ali bo kaj doniral za dobrodelno akcijo za socialno ogrožene družine ... "Najmanj je 50 centov. Evro ali dva se vam ne pozna. Vam kar na račun dodam," pove vsakemu. Tako hitro in glasno, da ti ne uspe niti nasprotovati. Kljub morebiti drugačni (javni) podobi, sem izven svoje tipkovnice sama precej izgubljena v gneči, med tujci. Pred menoj v vrsti sta stali dve gospe. Prva je suvereno donirala 5 evrov. Opravičevala se je, da več ne (z)more. Ne ve, ali je to dovolj ali ne. Iskreno, ne vem niti jaz, še danes. Za njo je starejša gospa brskala po denarnici. "En evro se vam ne bo poznalo," se prodajalka ni dala. Gospa je na koncu štela bakrenčke. Živo rdeča v obraz. S seboj je imela natanko deset evrov in nekaj bonusov na kartici, preračunano za prašek, detergent in mačjo hrano. Ko sem videl zadrego, sem vskočila. "Bom jaz dala za obe, pet evrov." Upala sem, da vsaj malo rešim gospo. "To pa ne gre, sem že dala gospe na račun. Zdaj pa moram stornirati cel račun, vam pa še nisem izdala računa," se je zakompliciralo. Gospa je vedno bolj lezla vase. Po nekem čudežu sem našla v žepu kovanec za dva evra, da sem lahko - doplačala dobrodelnost. Gospo sem nato srečala na klopci pred tem trgovskim centrom. Še vedno je bila pordela v obraz, pa se mi je hitela opravičevati za svojo revščino. Podobno izkušnjo je imel tudi kolega, pa tašča najboljše prijateljice.
Družbeno odgovornost je tako kot dobrodelnost treba (za)čutiti v prav vsakem segmentu akcije
