Boks ni zgolj pretep, je miselna umetnost

Mariborski boksarski klub Branik je bil ob mestnem rivalu ŽBK Maribor in ljubljanskem Odredu eden najboljših klubov športa trdih pesti v Sloveniji v nekdanji skupni državi. Branikovi boksarji so osvajali ekipne in posamične naslove Slovenije. Eden tistih, ki so nosili majico BK Branik v zlatih časih tega kluba, je bil tudi sedaj 84-letni Mariborčan Severin Slabe. Ko smo ga obiskali na njegovem domu, kjer živi s soprogo Miljenko - poročila sta se leta 1963 - je rade volje odstrnil del svoje življenjske in boksarske poti.

​Po orodni telovadbi boks
"Kot učenca tretjega razreda osnovne šole na Studencih me je znani učitelj in telesnokulturni delavec Ciril Hočevar navdušil za orodno telovadbo. Z njo sem se uspešno ukvarjal do leta 1949, ko me je sošolec Vlado Petrič na Mariborskem otoku nagovoril, naj se včlanim v šolo boksa pri tedanjem BK Polet, pozneje Branik. Jeseni istega leta sem prvič stopil v vadbeno telovadnico v Pipuševi ulici in tako se je začelo," se prvega stika z boksom spominja Severin Slabe. "Na boks sem kot fantič gledal kot na pretep, pozneje pa sem po pogovoru s trenerjem Vilijem Volčičem, ki je boks vselej primerjal s šahom, češ, šahist ima čas za premislek, boksar ga nima, spoznal, da boks ni pretep, ampak umetnost. Hitro sem dočakal tudi prvi dvoboj. Po le dveh ali treh mesecih treninga sem 8. januarja 1950, star šele štirinajst let, stopil v ring v nabito polni dvorani Union in moj krstni dvoboj proti tekmecu iz Krapine se je končal s porazom. Čas je mineval, pridobival sem težo, menjaval kategorije in boksarsko zorel, boksal sem v vseh kategorijah razen v najlažji. V tedanji drugi jugoslovanski ligi sem v letih 1952 do 1956 uspešno branil barve kluba, leta 1955 sem bil prvak Slovenije v poltežki kategoriji, absolutni prvak odprtega prvenstva Maribora, premagal pa sem tudi nekatere najboljše slovenske boksarje in nekatere tuje, boksal pa sem prav tako za slovensko reprezentanco. Nikoli nisem bil nokavtiran, me pa ni bilo sram predati borbe, če sem se znašel v težavah," je razložil Slabe, ki je kot mladenič imel tudi težave s srcem. "Občasno mi je zaropotalo, srčni utrip je narasel blizu 250. Tudi med služenjem vojaškega roka v Kragujevcu mi je zaropotalo in neki slovenski zdravnik me je napotil v tamkajšnjo bolnišnico, kjer so me pregledali kardiologi, in eden izmed njih je dejal, da so moje težave posledica nervoze. Začudil sem se in mu dejal, da nisem nervozen, odgovoril mi je, da je nervozno moje srce. Tudi pozneje so se občasno pojavljale podobne težave."
Ko se je Slabe leta 1959 vrnil od vojakov, so bile v BK Branik razmere za delo izjemno neugodne, bližalo se je razsulo kluba. "Po treningu se še umiti nisem mogel, zato sem prestopil v ŽBK Maribor, zanj odboksal tri dvoboje, zadnjega poti mojemu nekdanjemu klubskemu sotekmovalcu v Braniku Savi Vojnoviću, ga izgubil in boksu pomahal v slovo."

Boksarji so bili čislani
​Slabe se še dobro spominja dvobojev med lokalnima rivaloma Branikom in Železničarjem. "Boksali smo v kinu Udarnik pa v dvorani Union in še kje, največ gledalcev pa je bilo na dvobojih v Lukni, enkrat se jih je menda zbralo blizu 4000. V ringu smo bili srditi tekmeci, po dvoboju pa smo se prijateljsko razšli, in tudi ko smo se srečavali v mestu, je bilo prijateljstvo na prvem mestu. Boksarji smo bili v tistih letih zelo čislani, z nami so se na Ezl eku radi družili in z nami pokramljali denimo košarkar Ivo Daneu pa nogometaša Ludvik Železinger in Milan Vitek, tedaj tudi znani muzikant, in še nekateri drugi znani mariborski športniki. V tistih letih so bili v dvorani Union tudi plesi in nekega dne sva z boksarskim kolegom pri Braniku Dragom Strukarjem zavila v Union. Ko naju je zagledal Vitek, ki je tam igral s svojim ansamblom, je na glas dejal: "Za boksarja Branika bomo zaigrali hora staccato iz filma Ples na vodi. Dokaz več, da smo bili boksarji popularni."