_

"Hej, kaj je tistole?"
"Tisto zeleno? Kaže, da sadje."
"Hm. Ker je v košari z mandarinami?"
"Ja, verjetno. A boš?"
Res gre za sadež. Zgoraj ima kronico in se razpre na pol, nakar se meso postrga z žličko. Manj žnodrasto je od papaje in ima rahlo bananast in hruškast okus. Gospa iz kuhinje mi pokaže nizko zimzeleno drevo, ki raste tri metre od verande. "Vrabca, je polno! Ampak – kako se mu reče?" "Ah, to. Fejžwoa. Kot fižol, veste? Ker ima sad tako fižolasto obliko." Tu ga kakopak pozna vsak otrok, jaz pa nimam pojma, kaj je, in v svojem jeziku nimam izraza zanj, ker pri nas ne raste. V primeru nekega sadeža to ni posebej problematično, zabavneje pa postane v bolj ključnih okoliščinah, ko se zdi, da jezik ni povsem v skladu z obstoječo stvarnostjo ali da se nanjo odziva prepočasi in preokorno – denimo ob vprašanjih spola.
Na nedavnem frankfurtskem knjižnem sejmu me je novinarka vprašala, čemu vztrajam, da v nemškem prevodu nekatere besede ali vrstice v moji zbirki ostajajo neprevedene. Zakaj ne dovolim, da se verz "Ne daj se, dušo", ki sem ga ukradla Popi, prevede – v katerikoli jezik. Odgovorila sem, da so ta mesta enaka tudi v slovenskem originalu, a da obstaja pomembnejši razlog od stilističnega: ker je jezik v osnovi političen. Čemu bi bil moj problem, da Nemci večinoma ne govorijo in ne razumejo BHS (francoski izseki jim gredo, simptomatično, pol manj v nos)? Zakaj bi bilo treba vnaprej vzeti nase strežbo njihovemu udobju? Ker prihajam iz majhnega jezika, ki ga govori za eno njihovo malo večje mesto ljudi? Ker je najbolj pomembno, da oni razumejo, in bi morala biti posledično temu primerno udvorljivo priklonjena njih velikodušni veličini? Naj se potrudijo, jaz sem se dvanajst let trudila z nemščino. Nemogoče je ob tem spregledati, da so "imperialistične težnje" v jezikovno okolje s tako veličastnimi literarnimi in filozofskimi dosežki, zgrajenimi iz jezika, usidrane tako globoko, da sploh niso več problematizirane, marveč (vsaj v jeziku) scela samoumevne, s svojim zvežčičem pesmi pa posledično jaz izpadem trmasta, neprilagojena in zmerno neprijetna, ker očitno nočem razumeti, kako stojijo stvari. Tako skrajno političen je, skratka, jezik.