V prvih dveh mesecih se je zdelo, da je bil strah precej votel. Nato se je zgodil covid-19. Upanje, še tako skromno, je potonilo v realnosti zaprtih trgovin in prepričanju, da je vse kaj drugega kot avtomobilska pločevina, še tako nova, zglajena in čedna, pomembnejše. Marec je bil mrtev, april je pokazal malenkosten znak oživljanja, maj je prebudil upanje. In zdaj, po šestih mesecih, je vse bolj ali manj jasno: minusi so, toda veliko skromnejši, kot je bilo mogoče domnevati še pred časom.. Ali povedano malenkost drugače: če bi januarja trdili, da bo junijska prodaja manjša za 5,7 odstotka, kot se je v resnici zgodilo, bi bila to velika katastrofa.
Če bi ob istem času napovedali, da se bo v letošnjem polletju v avtomobilskih trgovinah število kupcev zmanjšalo za 31,9 odstotka - kot se tudi je -, bi bilo to spoznano za katastrofo biblijskih razsežnosti. In zdaj, ko imamo pred seboj številke, sta aktualni vprašanji: česa se smejo ali morajo bati avtomobilske tovarne oziroma trgovci, kaj lahko upajo?
Še preden se vsaj približno izluščita odgovora, si je treba ob statistiki prodaje avtomobilov na slovenskem trgu znova naliti nekaj čistega vina. Številke namreč prikazujejo le skupno prodajo, ne ločijo med fizičnimi in poslovnimi kupci. Prvi so tisti, ki predstavljajo realno prodajo, drugi jo meglijo s tako imenovanimi enodnevnimi registracijami. Dejstva, do katerih se dokoplješ z nekoliko drugačnim pregledom številk o prodaji, kažejo, da je bilo letos fizičnih kupcev celo za 14 odstotkov več! S tem smo znova pri upanju in strahu tistih, ki prodajajo avtomobile.
Precej verjetna je namreč domneva, da je bila realna slovenska lakota po avtomobilih potešena že v prvem polletju oziroma v maju in juniju.Tisti, ki so sicer imeli namen kupiti avto, so to storili mesec ali dva kasneje, ker prej ni bilo možnosti, ali nekaj prej, ker se ne ve, kaj bo. In tako si strah in upanje podajata roko - da je še nekaj želja po novih avtomobilih in strahu, da je izpuhtela.
