Bilo je konec septembra ali prve dni oktobra 1992, tik pred uradnim odprtjem Mondial de l'Automobile, pariškega avtomobilskega salona. Ameriški Chrysler je v imenitnem okolju hotela Ritz na Place Vendome pripravil tiskovno konferenco s tedaj prvim "izvršnim" človekom, res znamenitim Leejem Iacocco. Dobra stotnija avtomobilskih novinarjev, največ ameriških in britanskih, mu ni dala dihati. Ko se je stampedo za hip umiril, sem prišel na vrsto po običajnem protokolu: dvignil sem roko, se predstavil in hotel zastaviti vprašanje, a me je preveč mečkajočega in negotovega prehitel kolega iz mogočne kvote ameriške novinarske srenje. Seveda nisem več prišel zraven.
Naslednji dan sem Leeja Iacocco v spremstvu adjutanta srečal sredi nepreglednega pariškega razstavišča (125 tisoč kvadratnih metrov!) na Porte de Versailles. Tedaj je bila to velika redkost - najpomembnejši ljudje avtomobilske industrije se niso sprehajali naokoli, videl in poslušal si jih lahko le na tiskovnih konferencah. Zbral sem pogum in ga pozdravil. "Hi, Janez," je odvrnil. Skoraj me je kap in debelo bi se zlagal, če bi trdil, da sem si tedaj zapomnil, kaj mi je povedal. Bil je prijazen, nič aroganten, vzel si je nekaj minut za nekoga iz neke Slovenija. Adjutant ga je kmalu odgnal naprej. Bilo je to prvo in zadnje srečanje s človekom, ki je močno krojil usodo predvsem ameriške avtomobilske industrije.
Iacocca se je pogosto zanašal na svoj občutek, instinkt človeka, ki zmore predvideti, kaj je dobro in kaj ne