Janez Kovačič
V ospredju so seveda osebni avtomobili, ampak tudi pri teh je trend enak – krivulja je usmerjena navzdol, saj jih je še pred petimi leti izginilo 797, lani pa vsega 320. V številčnem pogledu jim zelo od daleč konkurirajo le še kolesa z motorjem in motorna kolesa, toda tudi pri teh je tatinska srenja nekako upehana. Slovenija v tem pogledu nikakor ni nekakšna obljubljena dežela, kjer bi se na veliko kradlo in nato trgovalo z ukradenimi avtomobili oziroma rezervnimi deli, vsaj zdi se tako. V zadnjih letih smo tudi ob odmevne, skoraj spektakularne kraje premijskih ali zelo dragih avtomobilov. Ampak to je le ena plat tega dogajanja.
Gotovo je precej resnice v trditvi, da velika večina ukradenih avtomobilov – po lanskih podatkih gredo najbolje »v promet« avtomobili nižjega in nižjega srednjega razreda – ostane kar doma, torej na naši strani meja. Razgrajeni in po delih prodani dobijo novo življenje na rabljenih. To po svoje potrjuje tudi policijski podatek, da je bil lani najpogosteje ukradeni avtomobil renault clio, ki pa je – kakšno naključje – že desetletje tudi najbolje prodajani novi avtomobil na slovenskem trgu. Verjetno ni zelo pretirana domneva, da je tatinska scena z ukradenimi rabljenimi avtomobili in rezervnimi deli veliko bolj živahna, kot je splošno znano in kot je to policija pripravljena ali zmožna priznati. Mreža mehanikov, kleparjev, ličarjev in podobnih je po nekaterih trditvah, ki pa jih ni mogoče dokazati kar tako mimogrede, tesno povezana s tatinskimi »dobavitelji«, ki skrbijo, da sta povpraševanje in ponudba skoraj vedno usklajena oziroma da je vedno v zalogi tisto, kar se pač potrebuje. To po svoje potrjuje tudi policijska statistika za preteklo leto, kajti od 320 iskanih osebnih avtomobilov so jih našli le 112, razlika pa predstavlja avtomobile, ki jih lastniki (verjetno) nikoli niso dobili nazaj. Res je, da se ta razlika manjša iz leta v leto, ampak tudi kraja deset let starega avtomobila ali drugega vozila ali še starejšega za lastnika ni in ne more biti mačji kašelj. In tega statistika, še bolj natančna, kot je, nikoli ne more pokazati.
