Spodbude

Tržni deleži teh avtomobilov pa na vseh velikih trgih, torej na Kitajskem, v ZDA in Evropi, po precej nezanesljivih podatkih ne presegajo treh ali v najboljšem primeru štirih odstotkov. Prostora je torej neizmerno.
Evropska unija s pridruženimi članicami bistveno ne odstopa od te podobe oziroma povprečja. Seveda, Norveška je zgodba, ki je bistveno drugačna, ampak pri tem ne bi smeli prezreti bistvenega: svojo avtomobilsko električno naprednost črpa predvsem iz denarja, ki ga zasluži s prodajo nafte. Skoraj vse druge evropske države ali članice EU zato skušajo prodajo električnih avtomobilov (in deloma tudi priključnih hibridov) pospešiti umetno, torej z različnimi spodbudami. Po nekaterih podatkih zgolj tri države EU ne poznajo tega "prijema", vse druge imajo zelo raznoliko pahljačo spodbud, večinoma nepovratne subvencije. Velja tudi za Slovenijo, ki naj bi bila – to le mimogrede – tako rekoč idealna za električne avtomobile. Obstaja senca dvoma o smiselnosti, utemeljenosti tega početja?
Električni avtomobili še nekaj časa ne bodo konkurenčni tistim, ki jih poganja nafta v takšni ali drugačni predelavi. Skromni dosegi (ki se skokovito povečujejo), mreža polnilnic (ki se seveda prav tako širi) in čas polnjenja (ki se tudi krajša) in ne nazadnje cena. Tukaj pomagajo subvencije. Pri nas še ni bila narejena analiza zasebnih kupcev (pri podjetjih oziroma pravnih osebah so vzgibi veliko bolj jasni), a bi bilo mogoče sklepati, da se za ta pogon odločajo tehnični "friki" (kot nekdaj pri prvih hibridih) in tisti, ki dovolj natančno preračunajo stroške uporabe, doseg ipd. Okoljski vidik je verjetno precej v ozadju. Predvsem pa morajo imeti tudi denar ali vsaj nekaj malega več. Če je tako, bi bilo mogoče reči, da podpiramo tiste, ki do tega niso upravičeni. Verjetno. Toda v malce nespodobno tolažbo naj bo aksiomska resnica: napredek na začetku nikoli ni bil poceni, predvsem pa nikoli za vse.