Matjaž Perc je poleg Slavoja Žižka največkrat citirani slovenski znanstvenik, je v enem odstotku najbolj citiranih fizikov na svetu, navajajo pri agenciji Thompson Reuters, lani je postal še lavreat USERN, ta naziv podeljuje odbor dvanajstih Nobelovih nagrajencev. Izbirali so med 5500 nominacijami. Ukvarja se s fiziko družbenih sistemov. Zelo poenostavljeno: zakonitosti, ki veljajo v družbi, opisuje s fizikalnimi enačbami. "Seveda moraš dosti delati, da se vsi ti članki napišejo, je pa tudi res, da je raziskovalno področje fizika družbenih sistemov dokaj mlado področje, staro kvečjemu deset let, kar je za raziskovalno področje kratek čas. Seveda je dogajanje tako dosti bolj aktivno in intenzivno kot denimo v veji fizike, ki jo preučujejo že 50 let," nekako napol skromno prida, ko naštevam vrhove lestvic. In nadaljuje z nasmehom: "Tudi na univerzah se to rado poudarja, da je treba gledati po področjih. Da ne moreš primerjati mene, ki imam tako 'super' področje, z gospo, ki že 25 let preučuje neki specifični problem. Ta retorika obstaja in se pogosto uporablja za upravičevanje razlik v produktivnosti in odmevnosti raziskav, je pa seveda tudi zelo priročen izgovor, ko želite nekoga, ki ne dela skoraj nič, poveličati v vrhunskega raziskovalca."
Navajeni smo, da družboslovje razlaga družbo in fenomene v njej, vi pa razlagate družbo in njene pojave s fizikalnimi zakoni. Kaj se zgodi, ko fizik pogleda molekulo - človeka?
"Fiziki razmišljamo na način, da zreduciramo nek velik sistem s številnimi problemi na bistvo. To je poudarjal že Einstein. Ko fizik gleda na družbo, gleda iz ptičje perspektive, skoncentrira se na problem in se nanj fokusira. Zakaj se fizik loti opazovanja družbe? Ko pogledamo težave naše družbe danes - od vojn, sporov, lakote, neenakosti, močno dvomim, da je rešitev za katerokoli od teh težav v tehnologiji. Te imamo verjetno dovolj. Lahko naredimo še malo tanjši telefon, lahko baterija drži deset dni, avto se bo vozil sam, vse to znamo ali bomo kmalu znali. Ampak samo s tehnologijo ne bomo odpravili največjih težav, ki jih imamo v družbi. Te so v razumevanju družbe. Ne razumemo dobro kolektivnega obnašanja družbe: zakaj pride do nemirov, do konfliktov, lakote, revščine, segregacije in neenakosti, ki jo imamo v družbi. Izkaže se, da če gledaš družbo kot agregat, kolektivno stvar, relativno zelo enostavni matematični modeli, ki so precej podobni tistim v fiziki, zelo lepo opišejo ključne probleme današnje družbe. In ko enkrat imaš tak matematični model, ne gre toliko za to, da bi povedal nekaj, kar še ni znano. Družboslovci so velikokrat malo nejevoljni, češ, zakaj se mešamo v to, ampak ne gre za to, zadevi sta komplementarni. Ko imaš matematični model, imaš v njem tudi parametre in jih lahko testiraš, se vprašaš, kaj bi se zgodilo, če bi naredili to, recimo povečali kazen, povečali davke, zmanjšali eno ali drugo. Na podlagi matematičnega modela lahko nato predvidevaš dogodke, si dosti bolj informiran, kot če dogodke samo opazuješ in opisuješ. Kar velikokrat počno politiki, sprejemajo odločitve, ki ne temeljijo na nekih trdnih znanstvenih ali drugih temeljih, temveč bolj na občutkih, vizijah in podobnem. Če pa je v ozadju kvantitativno preučevanje z metodami fizike, znaš stvari postaviti na trdna teoretična tla. To je dodana vrednost fizike v teh raziskavah."
Kaj je statistična fizika družbenih sistemov? Fizika družbenih sistemov preučuje kolektivne oziroma čredne pojave, ki so posledica interakcij med posamezniki v družbenih omrežjih. Določene lastnosti človeškega vedenja so matematično dobro opisljive in napovedljive v velikih skupinah in v tem smo si ljudje, čeprav smo kot posamezniki vsak zase posebni in unikatni, precej podobni z delci v snovi. To je bistvo povezave med fiziko in družbenimi sistemi, ki na prvi pogled sicer deluje precej nenavadno.
Kaj preučuje? Preučujemo, zakaj v družbi pride do odklonskega vedenja, zakaj nekateri ljudje odklanjajo cepljenje in zakaj so zlorabe pozicij moči tako pogoste. Skupni imenovalec vsem tem problemom je človeško sodelovanje. Želimo razumeti, kaj nas motivira za to, da včasih pozabimo, kaj je najboljše za nas kot posameznike, in da delujemo na način, ki je optimalen za družbo. Problemi današnje družbe namreč izhajajo predvsem iz pomanjkanja sodelovanja v človeški družbi.
