Ne glede na to, kako vroče nam je že v bundah, kako preveč prijazno sonce boža smučarsko strmino in kakšna je trenutna forma slovenskih smučark - ko se zaslišijo prvi takti skladbe Horuk in hura, tekma postane slovesnost. Prsi napolni migetanje pričakovanja in vselej nekaj nostalgije.
Leta 1972, davno pred njegovo Tam, kjer se Pohorje vidi, je lisičkino himno prvič zapel Alfi Nipič in ob njem nepozabna Marjana Deržaj. Idejo zanjo je dal večerovec Peter Kancler, avtor glasbe in besedila je Vinko Šimek, ki je mnogo let kasneje priznal: “Senčar mi je izplačal 400 tisoč dinarjev honorarja, kar je bilo takrat nekaj blaznega!”
Za Alfija Nipiča je petje Horuk in hura še danes posebno doživetje, polno spominov.
“Marjana Deržaj je še danes zame prva dama Slovenske popevke, ob Jelki Cvetežar. Skladbo smo z big bandom posneli v studiu 14 Radia Ljubljana, ki je bil takrat edini studio, v katerem se je sploh dalo snemati glasbo, pa tudi TV Ljubljana je prenašala Zlato lisico. Predlagal sem, da se pesem začne s fanfarami, da bi zvenela bolj himnično. Še danes jih na Zlati lisici slišimo,” se spominja legendarni pevec. “Marjane ni več, sem pa pesem sam posnel v modernejši različici, skupaj z Martinom Lesjakom, Stayercproduction,” doda.
"Marjana se je v Maribor vozila z vlakom. Na terasi Slavije naju je spremljal bend Slavija 5. Zlato lisico je imela res rada"