Pravo vojno so imeli prireditelji na več frontah ob zadnji Zlati lisici v skupni Jugoslaviji, a na koncu se je izplačala vsaka bitka, saj so odkorakali kot veliki zmagovalci. Tisto z naravo so sicer gladko izgubili, z Mednarodno smučarsko zvezo oziroma njenim funkcionarjem Heinzom Krecekom, ki je tekmi želel seliti v Švico, kar je Večerovim novinarjem sicer zanikal, so jo pa dobili. Menda sta na koncu zmagala športni razum in trdoglavost advokata (Dušana Senčarja), ki je rotil in hkrati grozil z milijonskimi tožbami ... Tekmovanje se je petič selilo, tretjič v Kranjsko Goro. Takrat še niso vedeli, kakšno uslugo so s tem naredili Nataši Bokal, in Škofjeločanka jim je seveda z obrestmi vrnila. S startno številko 47 se je prebila na drugo mesto v veleslalomu, s 16 (ni bila članica prve jakostne skupine) pa celo prvič (in žal edinkrat) zmagala v slalomu. To je bil njen zalet še za srebrno slalomsko medaljo na svetovnem prvenstvu v Saalbach-Hinterglemmu in da je postala prva športnica leta v samostojni Sloveniji!
