Ko je vodja italijanske civilne zaščite Angelo Borrelli 24. februarja lani prvič uradno potrdil šest smrti zaradi novega koronavirusa, je bilo v državi 229 okuženih. Zagotovil je, da se zadeve umirjajo, in Evropa je v tistem trenutku še verjela, da gre za lokalni izbruh, ki po takratnih ocenah naj ne bi prerasel v pandemijo. V Sloveniji smo se ta čas bolj ukvarjali s tem, da smo na Evrovizijo poslali preveč vodeno pesem. Na hudo grožnjo so opozarjali redki, običajno so jih odpravili z zamahom roke.
Danes je črni števec koronavirusne bolezni že skoraj pri dveh milijonih in pol, upogib krivulje navzdol pa še zdaleč ne prinaša veselja, morda le za kak odstotek manj skrbi. Časa za predah ni kaj dosti, še vsako sproščanje se je doslej spremenilo v rast usodne krivulje, najbolj zaskrbljujoč pa je zaostanek v misiji cepljenje.
Znanost je v letu dni naredila rekordni troskok - identifikacija virusa in izris genskega zapisa - ugotavljanje prenosa - cepivo, medtem pa človeštvo še vedno stopiclja na mestu. Z nekaj iznajdljivimi izjemami, kot sta Izrael in Velika Britanija, je precepljenost po svetu nizka. In kljub številnim tiskovnim konferencam tudi v Sloveniji z množičnim cepljenjem še nismo prav začeli. A primerjave z drugimi državami, ki beležijo bistveno višjo precepljenost od evropskih, velja izvajati le z dobro umerjenimi merilniki. Resda so ZDA, Velika Britanija in Izrael v primerjavi z evropsko skupnostjo dosti bolj fleksibilni pri sklepanju pogodb, a vsak od njih je plačal del cene nekje drugje. Britanci so denimo podaljšali razmik med obema dozama in po odstotku cepljenih z dvema odmerkoma krepko zaostajajo za evropskimi državami, pri čemer še ni znano, kaj tak manever prinaša. Poleg tega so plačali za dozo višjo ceno in se tako kot Izrael dogovorili, da bodo v zameno za cepivo proizvajalcem zagotovili podatke o cepljenih.
Seveda bi najverjetneje Evropska agencija za zdravila pri odobritvi lahko ukrepala hitreje in zagotovo bi se dalo spor z AstraZeneco reševati drugače, a obsojanje Bruslja je ta hip odveč, še vedno namreč precej trdovratno živi načelo solidarnosti, ki majhnim državam, kot je Slovenija, ki si ne more privoščiti izvajanj akrobacij kot Izrael ali Velika Britanija, zagotavlja pošten delež cepiva. Še manj je sedaj čas za zbujanje cepilnega nacionalizma, ki se že rojeva v Nemčiji, v Britaniji pa ga brexitovci učinkovito uporabljajo za živ dokaz koristi izstopa iz skupnosti.
Gre za zelo strupeno početje, nacionalizem v globalni krizi nima prostora, sicer bomo na zapore mej, cepilne izkaznice in tveganja na vsakem vogalu obsojeni še leta. Vse, kar lahko država stori ta hip, je previdno in razumno krmarjenje skozi epidemijo do dovoljšne precepljenosti. Kar bi ob dejstvu, da smo v pandemičnem letu dobili že tretjega zdravstvenega ministra, zamenjali govorca in dva šefa vodilne institucije ta hip, NIJZ, počasi vendarle že lahko osvojili.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
