Bojan Tomažič
Desetletja govorim o sebi, vse sem že povedal, vse o meni veste, je rekel, ko so ga vprašali, zakaj pogosteje ne daje intervjujev. "Tistega, kar čutim in razmišljam, kar je samo moje, tako in tako ne bom nikomur razlagal. Zakaj bi svojo dušo razgaljal v medijih," je razložil. Tudi statusa legende za časa življenja ni hotel sprejeti. "Legende so ljudje, ko odidejo." Trpko, a resnično: Oliver Dragojević je zdaj postal legenda.
Oliverjeve resnice
• Na odru je bolje biti lačen kot sit.
• Poleti je treba predvsem zabušavati.
• Zakaj bi človek kompliciral, če ni potrebno.
• Človek si prijateljev ne izbira, prijateljstvo si je treba priboriti.
• Tudi živeti je treba, ne moreš peti samo za svoj užitek.
• Nimam rad politike. Želim si samo, da bi bilo vsem dobro. To je moja politika.
Začel je z veliko tremo
Začel je leta 1967 na Splitskem festivalu. "Tisto leto, ko sem pel Runjićevo skladbo Picaferaj, mi je bilo najtežje. Bil sem debitant, ne samo na splitskem festivalu zabavne glasbe, ampak v festivalskem svetu nasploh," je razlagal za naš tednik 7D leta 1979. "Imel sem tako tremo, da sem melodijo, s katero bi lahko bolj izkušen pevec zagotovo osvojil največ glasov občinstva in strokovne žirije, milo rečeno, dobesedno uničil. Po festivalu me je bilo Runjiću sram pogledati v oči. Toda izkazal se je, tolažil me je, naj ne bom žalosten, da bodo za naju še prišli dnevi. Po tistem sem z domače scene izginil, pel sem v Nemčiji. Vse do nove ponudbe za Splitski festival, ko so mi ponudili pesem Ča če mi Copacabana." S to Trumbićevo pesmijo je v Splitu leta 1974 zmagal, a se mu je avtor pesmi zdel človek, ki bi mu stal na strani samo, ko bi bil uspešen, zato se je vrnil k Zdenku Runjiću, s katerim sta ustvarila večino njegovih velikih pesmi. "Zaklel sem se, da ne bom nikoli zavrnil niti ene njegove skladbe. Kako bi jih tudi ne pel, če jih ljudje radi poslušajo," je pravil.
Velikan v preprostosti in samoumevnosti
Srečko Niedorfer, novinar: "Pogosto sem ga srečeval v Veli Luki. Ta srečanja niso bila nič posebnega. Zdel se mi je nekako samoumeven: zdravo, bok. Nekdo, ki ne bo umrl. Zelo lepo se mi je zdelo, da je dal osmrtnico oziroma izrekel sožalje ob smrti Smiljana Krežeta, ker pač ni mogel na pogreb. Vsekakor je bil v tej svoji preprostosti in samoumevnosti - velikan."
Zoran Predin, pevec: ”Imam kar veliko lepih spominov na Oliverja, saj je bil zelo duhovit in zabaven kolega. Spoznala sva se sredi osemdesetih v nekem zagrebškem hotelu, ko sva bila oba, vsak po svojem koncertu, še prepolna adrenalina in prav nič zaspana. Pozneje sva se srečavala na snemanjih televizijskih oddaj po različnih jugoslovanskih studiih in na zasebnih zabavah najinih kolegov. V njegovi družbi je bilo vedno veselo. Znal se je šaliti tudi na svoj račun, kar je vedno znak široke duše. Nekoč sem na vsakoletnih Runjičevih večerih v Splitskem gledališču pel njun hit Imala je ljepu rupicu na bradi. V garderobi je povedal toliko šal na račun tega refrena, da sem se moral na nastopu prav potruditi, da sem zapel originalno besedilo. Posodil sem mu svojo kitaro za koncert v Križankah, na katerega naju je z Barbaro tudi povabil. Takrat sem poslušal njegov koncert od začetka do konca in se veliko naučil o zapeljevanju publike. Pa še javno se mi je zahvalil za kitaro, da sem kar malo zardel ob glasnem aplavzu. Posnel sem svojo verzijo njegovega prvega hita, zame najlepše Runjičeve pesmi, Galeb i ja, ki sem jo vedno z velikim spoštovanjem, na svoj način pel na koncertih Tragovi u sjeti. Tudi v Srbiji, v Nišu, kjer je publika, ki pesmi ni v živo slišala že četrt stoletja, s solzami v očeh pela z mano od začetka do konca. To sem mu povedal, ko sem bil dve leti nazaj njegov forfarer na koncertu v Prevaljah. Nič ni komentiral, ampak videl sem, da mu je bilo všeč. Kadarkoli bom videl galeba, se bom spomnil nanj.”
Tulio Furlanič, pevec: "Oliver je bil nesebičen in iskren. Rad je delil nasvete iz svojih izkušenj, če si ga vprašal. Bil je neumorni pevec, sposoben po koncertu peti v družbi, še ure, kar tako iz veselja do glasbe. Neskončen repertoar jazz standardov. Zame je bil Frank Sinatra Balkana. Marsikomu zgled na glasbenem področju. Zagotovo bo ostal v glasbeni zgodovini kot dostopen, karizmatični človek."
Božidar A. Kolerič, slikar, pevec, kitarist in radijski glasbeni urednik: "Oliverja sem osebno prvič srečal sredi devetdesetih, ko sem z njim opravil radijski intervju. Takoj je zahteval, da sva na ti, in na moje vprašanje, zakaj da sam ne napiše kakšne skladbe zase, skromno odvrnil, zakaj bi delal nekaj, kar znajo drugi mnogo bolje. A je vendarle potem dokazal, da je bil tudi sam še kako dober avtor. Kasneje sva si kot glasbenika nekajkrat delila oder, nazadnje pred desetimi leti na zimskem koncertu v Logarski dolini pod milim nebom pri minus 18 stopinjah. Čeprav tresoč se zaradi izjemnega mraza, ki ga seveda ni bil vajen, je skupaj s svojimi Dupini dvourni nastop brezhibno izpeljal do konca. Na klavirju je imel kozarec vina, ki je med koncertom skoraj povsem zamrznilo. Na koncu je dvigni kozarec in nam nazdravil in izjavil: 'Hvala, to smo bili Oliver in Pingvini.' Iz srca smo se nasmejali. V vsaki situaciji je našel kaj pozitivnega, duhovitega. Imel sem srečo, da sem ga lahko spoznal osebno in v njegovi družbi preživel nekaj časa, ki se ga bom vedno s hvaležnostjo spominjal.
Uspeh ga ni spremenil
Ko je uspel, se ni spremenil, zmerom je bil pripravljen na šalo, pogovor z znanci in neznanci. "Zakaj naj bi se spremenil?! Zahvaljujoč dobrim honorarjem lahko sicer spremenim garderobo, zamenjam avtomobil ali stanovanje. Kdor zaradi nekakšnega uspeha dvigne nos, tega zagotovo ne dela zaradi uspeha, ampak je to, verjemite mi, v njem že dolgo tlelo. Ni zaman pregovor: volk dlako menja, čudi nikoli."
Oholo obnašanje mu nikoli ni bilo všeč, rekel je, da je zmerom bežal pred njim kot pred kugo. Z leti so mu zdravniki odsvetovali stres. "Ni petje stres, ampak način življenja, ki ga spremlja. Ljudem se je treba posvetiti tudi po koncertu - in mi, pevci, delamo večinoma ponoči, to je naporno, stresno."
V pogovoru o zdravju je sebi seveda zaželel veliko zdravja in lepih pesmi, a nikoli ni pozabil na druge. Naj bodo zdravi in naj se že končno nehajo napetosti in izžene revščino.
Poleti 2003 je na ladji pri Veli Luki doživel lažjo možgansko kap. "Nekakšen kratek stik, alarm v glavi. Takrat sem rekel, da me je nekdo opozoril, da moram začeti živeti počasneje. Kap je bila mogoče račun za življenje, ki sem ga živel," je komentiral.
Potem je konjak, ki ga je rad pil, zamenjal z vodo, a kajenju se ni mogel odpovedati. "Malo več spim, to pa je tudi vse," je bila sprememba. "Vsega skupaj ne jemljem kot tragedijo, ampak kot del življenja. Ko sem se vrnil iz bolnišnice, sem šel na ladjo, morje mi je pravzaprav rešilo življenje."
Da ne upošteva nasvetov zdravnikov, so mu očitali, ko se je pojavil rak. "Kakšni zdravniki, prosim vas, to je tako kot pri mehanikih: ko greš prvič k njim, lahko greš vsak dan. No, resno: živim na način, ki v fizičnem smislu ni preveč naporen, a je stresen. V letu in pol sem dvakrat prenehal kaditi, a sem se zredil, med cigareto in preveč kilogrami sem izbral tobak. Ampak ne verjamem, da je bilo to odločilno za bolezen. So ljudje, ki umirajo od raka na pljučih, a si niso nikoli prižgali cigarete. Bolj sem prepričan, da so naše zdravstvene slabosti gensko zapisane."
Oliver Dragojević je zmerom stal z obema nogama na tleh, čeprav je pel o galebu, ki prinaša končno, ultimativno svobodo, katarzo ali vsaj prikliče solzo v oči. Na Hrvaškem in tudi pri nas so te dni mnogi zajokali.
