V trgovini so stropni ventilatorji mešali zgoščeno zmes vonjav in toplega zraka. Na tleh so ležale vreče z ogljem. Kupci so bili v glavnem hotelirji, ki so zvečer na hotelskih vrtovih pekli dnevni ulov rib, ali pa prodajalci "robinzonskih paketov". Lokalni ribiči, ki so na manjše, bližnje samotne otoke vozili taborit tiste, ki so bili željni "pristne divjine", bralce Defoeja ali pa tiste, ki so gledali film Brodolom s Tomom Hanksom, posnet nedaleč od tod. Doživeti pristno naravo in živeti življenje plemenitega divjaka, kar je bil seveda absurd, ki pa se je dobro prodajal. To je zadostovalo. Verjetno pa so to želeli predvsem zato, ker so o tem slišali od tistih, ki so to že storili pred njimi in jih potem doma na družinski večerji zasipali s fotografijami in posnetki te svoje dogodivščine. Zanje so priskrbeli oglje, da so si na tabornem ognju pekli ribe.
Stopil sem v drugi prostor, kjer je bila blagajna, pred katero je spet stal kakijevsko-havajski par. Na srečo me nista spoznala in spet se je zgodba ponovila. Tokrat sem bil tiho, potrpel, plačal, pograbil vreče z ogljem in jih odnesel na keson. Iz bližnje džamije sem zaslišal imama, ki je vabil na dhur. Presenečen, da je že poldan, sem moral pohiteti. Za zajtrk je bilo še dovolj hrane, a bližalo se je kosilo in čez kakšni dve uri bodo prvi gostje, ki se bodo s skuterji z zahodnega dela otoka pripeljali na naš konec, že naročali svoj obrok.
Osrednji del otoka je bil nekoliko privzdignjen, poraščen z džunglo, ki sta jo krčili dve prečni cesti in nekaj obcestnih hiš domačinov, na drugem koncu pa še manjši nasadi kavčukovca. Na zahodu je bil otok peščen in obljuden, na vzhodu pa so zakrasele škrbine občasno strmo padale v morje. Dva večja zaliva sta bila polna morskih rokavov, prelivov in kanalov, ki so se s plimo in oseko izmenično polnili in praznili, obraščalo pa jih je divje gnezdo mangrov. Tako je bil vzhodni del otoka precej bolj vlažen od peščenega zahodnega. Tam je bil tudi dostop do plaže enostaven, čeprav se je mivka segrela do te mere, da si do morja moral naravnost teči, pri nas, na vzhodu, pa pravih plaž ni bilo. Toda imeli smo čudovito panoramo. Pogled na otoško skupino proti vzhodu je bil osupljiv v vseh pogledih in to je bil razlog, da so na ta konec otoka prihajali dnevni obiskovalci na skuterjih.
V vročih dneh je postala vlaga včasih neznosna, a povsem nekaj drugega kot tista, ki sem jo poznal doma. Podalpska vlaga je bila okolje samo. Čutil in zaznaval sem jo povsod. Pozimi je vlažila stene spalnice, otroške sobe. Čutil sem jo v kuhinji, v kopalnici, na oblačilih, ki sem si jih zjutraj nadel, na posteljnini. Čutil sem, da so oblačila težja, kot so bila v resnici, čutil sem jo na plašču, ki sem ga čez noč obesil na balkon, da se prezrači, in niti pomislil nisem, da bi ga zjutraj oblekel. Dal sem ga, sicer brez smisla, sušit v sobo, kjer se je navzel nove vlage in vonja samega stanovanja. Vlago si lahko videl na cesti, na oblačilih in v tipu oblačil, ki so izdajala poreklo Slovenca. Videl si jo na letališčih sveta, ko si prepoznal Slovenca po vetrovki iz goretexa ali v termoflisu, pohodniških hlačah in obutvi. Oblačila so bila podzavestni obrambni refleks pred njo. Kamorkoli je Slovenec šel, si ga prepoznal kot pred vlago zaščitenega Ahasverja. Močila je ulice, čeprav o dežju ne duha ne sluha, kapljala je z dreves, kapljala s streh, rjavela je na avtomobilih in dušila izpuh, bila je sluz, ki je pritekla iz prehlajenih nosnic in opazil si jo v pogledu Slovenca. Vedno na preži pred to nadlogo, ki je napadala ne glede na letni čas, trenutno vreme ali nadmorsko višino. Bila je prepreka v pogovoru in materino svarilo otroku. To ni bila tista vlaga, ki so jo poznali tukaj, na Lanti. Zdrava vlaga, ki jo obrišeš z enim samim zamahom brisače, kot očiščujoč ali prijetno lepljiv znoj, vlaga, ki jo v podalpskem okolju najdeš le v finski savni. To zdravilno vlago, ki jo zlahka posušiš tudi na soncu in gre skozi telo ter izplava kot znoj, sem si obrisal s čela, ko sem razložil keson in zavpil:
"Jack, pridi pomagat!"
