Sorrento, čarobno mesto v Neapeljskem zalivu, Odisejevo "mesto siren", je znano po čudovitem razgledu, očarljivem središču, pečinah in vonju po limonah. Legende, ki še vedno živijo na polotoku, zanimivosti, cerkve, Piazza Tasso, vas bodo osvojile že ob prvem obisku, tako kot tudi tradicionalna kuhinja, ki slovi po sorentinskih njokih, kanelonih z rikoto in sladicah z limončelom.
Sorrento se lahko pohvali tudi z zelo zanimivo naravno oziroma zgodovinsko znamenitostjo v središču mesta.
Vallone dei Mulini ali Dolina mlinov je eden najbolj fotografiranih krajev na svetu, čeprav si ga, nekoliko vojeristično, ogledujete tako, da se nagnete čez varnostno ograjo ob cesti, piše hrvaški portal PunKufer. Ozemlje je zasebno, zato si ga ne morete ogledati od blizu, a s Trga Tasso ali iz ulice Via Fuorimura ga boste dobro videli.
Dolina je nastala pred približno 37 tisoč leti po izbruhu vulkana Campi Flegrei. Nato sta dva potoka, Sant'Antonino in Casarlano, ki sta se združila tik ob vhodu v dolino in tisočletja iskala pot do morja, naredila globoko in ozko sotesko. Ljudje so tukaj že davno začeli uporabljati vodno silo, zato obstajajo zapisi o mlinih na kamne iz 13. stoletja. Mleli so pšenico, ki je nato hranila srednjeveški Sorrento.
Do začetka 16. stoletja je območju vladala družina Tasso, za njo pa družina Correale, ki je začela graditi pristanišče Capo Cervo, danes se imenuje marina Piccola. V njihovem času je bil zgrajen kompleks s petimi mlini za mletje žita, po katerem je soteska dobila ime. Po mlinih je nastala žaga, kasneje tudi pralnica.
Vallone dei Mulini je bilo včasih zelo živahno mesto. Zaradi bližine pristanišča v Sorrentu se je tukaj srečevalo lokalno prebivalstvo, še danes pa so vidni ostanki mostu, ki jim je nekoč lajšal vsakdan, piše PunKufer.
Leta 1842 je del območja kupil Enrico Falcon, neapeljski inženir, ki je želel stari mlin spremeniti v parni mlin. Leta 1848 je bil prisiljen pobegniti v Francijo in občina je mlin preuredila. Med prvimi odločitvami sta bila odstranitev mestnega obzidja in zasutje dela doline za urbano posodobitev.
Tako je nastal trg Piazza Tasso, v neposredni bližini soteske, torej nad njo - z nasutjem dela soteske, za gradnjo pa so uporabili travertinske bloke iz kamnoloma v dolini. Zaradi tega, pa tudi zaradi umetne zapore soteske, je prihajalo do kopičenja hudourniške vode, poplav in motenj mikroklime. Po izgradnji Trga Tasso je vlažnost v soteski dosegla 80 % in ljudje tu niso mogli več živeti in delati. Potem ko se je mletje moke večinoma preselilo v bližnje tovarne testenin, so zastarele in potopljene mline v 40. letih prejšnjega stoletja dokončno opustili.
Rastlinam ustreza izredno vlažna mikroklima, zato je soteska danes pravi pragozd redkih praproti. Ruševine so bile do nedavnega popolnoma preraščene z zelenjem, a ker je bila največja stavba na dnu soteske pred kratkim prenovljena, je trenutno siva in gola, še piše PunKufer.
