Zgodi se tudi najboljšim. Čisto na isti nepravičen način, kakor avto zdaj že odstopljene ministrice za digitalno preobrazbo Slovenije Emilije Stojmenove Duh, je tudi Večerovo službeno vozilo v Avstriji ujel radar! Zavoljo tega je Večer iz Pecirkhauptmanšafta v Špitalu na Dravi dobil poziv k plačilu globe v skladu z direktivo Evropske unije 2015/413EU. In to celih, reci in piši, štirideset (s številko 40!) ojrov, kar v slovenščini pomeni evrov.
Večer se je naenkrat znašel pod grožnjo sprožitve kazenskega postopka, če v štirih tednih ne poravna kazni za prometni prekršek. In kakšen je bil ta prekrškovni zločin? Primite se za neko oporo! Naš novinar je po avtocesti na avstrijskem Koroškem divjal z nadzvočno hitrostjo 77 kilometrov na uro, kar je bilo po avstrijskih predpisih nezamisljivih 17 kilometrov na uro več, kot je na tem odseku dovoljeno. Omejitev na komaj 60 kilometrov na uro na kateremkoli avtobanu se mora zdeti vsakemu Evropejcu neživljenjska in krivična, pa naj je šlo za gradbišče na prehitevalnem pasu ali pa ne. Radar so naši zlati severni sosedje postavili tam nalašč, ker so imeli namen spremeniti ga v bankomat, ki bo kot vreča brez dna financiral avstrijski državni proračun.
Spričo tega se sedaj Večer popolnoma enako v duhu padle ministrice obrača na slovensko veleposlaništvo na Dunaju, osebno na njegovo ekselenco gos. Aleksandra Geržino, da vključi tiho diplomacijo in terja od pristojnih avstrijskih organov odstop od morebitnega pregona oziroma kaznovanja našega voznika. Še posebej je to važno v luči dejstva, da je bil za volanom avtomobila novinar, predstavnik sedme sile in četrte veje oblasti, če je že omenjena ministrica bila predstavnica izvršilne oblasti. Zatorej bi izterjava kazni od njega lahko pomenila napad na svobodo tiska in izražanja. To bi Avstrijo, ki menda velja za demokratično evropsko državo z vladavino prava, v svetu gotovo pokazalo v precej sramotni luči.
Torej, našega novinarja spremljajo tudi nekatere še druge olajševalne okoliščine. Če se je ministrici mudilo na letališče, se je našemu časnikarju mudilo v redakcijo, da še pred iztekom zadnjega roka, torej deadlina, odda svoj članek. Ker sicer bralke in bralci sploh ne bi pravočasno dobili njegovega prispevka v branje. Kakšen manko obveščenosti odgovornih državljanov bi spričo tega lahko nastal, si lahko predstavljamo le v najhujših morah. Vsekakor je treba omeniti novinarjevo dosedanjo nekaznovanost, saj razen kdaj prehitre vožnje v preteklosti v Avstriji ni zagrešil nobenega drugega prometnega prekrška - niti napačnega parkiranja ne. Pa še tiste njegove prejšnje prehitre vožnje, sploh na avstrijskem Koroškem, lahko štejemo med njegova hrabra prizadevanja za spoštovanje pravic slovenske manjšine, da dobi dvojezične krajevne table, ki jih je nato celo nekaj dobila. Hvalevredno je šlo torej za to, da se uradni Dunaj in Celovec prisilita v dosledno spoštovanje Avstrijske državne pogodbe, ki je sosedom sploh prinesla možnost, da njihovi policaji z radarji polnijo lastni državni budžet.
Na žalost pa moramo ostati pošteni in omeniti tudi vsaj eno, najbolj v nebo vpijočo oteževalno okoliščino. Ko je Večerov novinar divjal s preveliko hitrostjo mimo autobanbauštele, torej avtocestnega gradbišča, je v ihti preprosto pozabil prižgati modre luči. Če bi to storil, bi vsem bilo takoj jasno, da je na nujni vožnji in zanj pravila smrtnikov ne veljajo.
Kakorkoli. Uredništvo Večera zaupa naši diplomaciji, da bo spričo svoje visoke profesionalnosti, vztrajnosti in spretnosti ta spor v začetni fazi odstranila z mize, da se ja ne bi razrasel v meddržavni konflikt širših razsežnosti. In da zagroženega štrafa, rekli bi kazni, našemu nedolžnemu sodelavcu ne bo treba plačati in bo lahko svoje poslanstvo "s čisto vestjo in z dvignjeno glavo" - prav tako, kot je rekla ministrica - izpolnjeval naprej ne le v digitalnem, pač tudi še v Gutenbergovem načinu.
