Slovenci bi lahko bili v primeru Handke pametnejši. Vsaj načeloma. Tako kot so se že od razpada Jugoslavije pred tujci važili, da se spoznajo na razmere na Balkanu. Pa se v resnici ne. Zato tudi Handkeja ne štekajo in se skupaj z Zahodnjaki in Balkanci zgražajo, ker bo dobil letošnjo Nobelovo nagrado za literaturo.
To, da je Handke leta 1996 s tekstom javno podprl srbsko stran v jugoslovanski vojni, protestiral proti bombardiranju Srbije leta 1999 in leta 2006 celo imel evlogijo na Miloševićevem pogrebu, ne zmanjšuje njegovih zaslug za literaturo. Ker za to bo pravzaprav dobil nagrado, kajneda?
Pisatelj ima pravico - če mu je pač do tega, da se moralno opredeljuje (kar sicer ni nujno, ni pa niti prepovedano) - do politične zmedenosti ali celo življenja v zmoti. Vsak pisatelj. Literatova politična zmedenost ali življenje v zmoti ni argument za to, da literat ne bi dobil nagrade za literaturo.
Ampak vrnimo se 23 let in pol nazaj, ko je Peter Handke na velikem odru ljubljanske Drame pred živčno slovensko publiko bral svoj inkriminirani potopis Zimsko popotovanje k Donavi, Savi, Moravi in Drini ali Pravičnost za Srbijo.
Peter Handke je pač jugonostalgik in za nameček še patološko resnicoljuben - no, vsaj sveto prepričan o tem, kar verjame
