Pred časom smo se s kolegi, s katerimi se že dolgo nismo videli, dobili na pivu, po naključju sami mladi fotri, če že ne po letih, pa vsaj po stažu. In po pol ure smo padli v debato, ki nam v časih našega bolj intenzivnega druženja ne bi padla niti na kraj pameti: pogovarjali smo se o otrocih.
Predvidljivo, več kot predvidljivo, in takšni so bili tudi poudarki polemike, ki je postajala z vsako rundo bolj žgoča. Govorili smo o voznikih in o dejstvu, da vsako jutro okoli osmih vsi po spisku podivjajo ter s svojo noro vožnjo predstavljajo smrtno nevarnost za naše potomce.
Kolektivni plaz besa je sprožil kolega, ki živi v centru Ljubljane, v Kotnikovi. Če vam ulice v prestolnici niso domače: Kotnikova je cesta v bližini železniške postaje, ki povezuje Ilirsko in Masarykovo, in čeprav je relaltivno kratka, ni brez zanimivih punktov. Tam najdete dijaški dom, Ministrstvo za gospodarstvo, Staro elektrarno in cel kup stanovanj v lasti Državnega zbora. Verjetnost, da ob osmih zjutraj v Kotnikovi srečate poslanca ali poslanko, je precejšnja. Ponoreli vozniki? Sam se ne spomnim, da bi jih tam kdaj videl, ne ob osmih zjutraj ne ob kateri drugi uri. Ampak kolega je domorodec in vsako jutro po Kotnikovi pelje otroka v šolo, stanje na terenu torej pozna precej bolje od mene.
V njegovih opisih jutranjih prometnih grozot sem se seveda prepoznal. Tudi v moji ulici je enako, zadnjih nekaj let, ker včasih ni bilo tako, včasih so ljudje vozili povsem normalno, zdaj pa se res zdi, kot da so kolektivno ponoreli. Kdaj je prišlo do te spremembe? Hmnja, nenavadno, a ta obrat skoraj do dneva natančno sovpada z mojim starševstvom. Kaj pa - misel je precej drzna, a pustimo ji, da zadiha -, če se ni spremenilo nič razen mojega pogleda in pozornosti?
Ironijo na stran, seveda je to obrat, ki se je zgodil v moji glavi. Divjak je po mojih novih standardih tisti, ki da v naši ulici v četrto. Kdor pelje s hitrostjo, višjo od 43 kilometrov na uro, je poblazneli idiot, ki si zasluži nekajletno zaporno kazen, globo v višini petmestnega zneska, brutalno prevzgojo in odvzem vozila. In če sem v preteklosti kot vsak pošten šofer iskreno preziral ležeče policaje, sem bil pred nekaj tedni, ko sta se na naši šolski poti pojavila dva nova, le korak stran od tega, da ju proslavim s šampanjcem in manjšim ognjemetom.
Ljudje smo še kar zabavna bitja in svet okoli nas v resnici ni nič drugega kot projekcija naših strahov, skrbi in vseh drugih možnih naravnanosti, negativnih in pozitivnih
Ljudje smo še kar zabavna bitja in svet okoli nas v resnici ni nič drugega kot projekcija naših strahov, skrbi in vseh drugih možnih naravnanosti, negativnih in pozitivnih. No, ko pa smo že ravno pri ognju: Prejšnji teden so ljubljanske ulice zavzeli gasilci. In zavzeli so jih na vehementen, hrupen ter spektakularen način. Tudi petarde so pokale.
Če gledamo na proteste kot na gledališko predstavo (vsake demonstracije so neke vrste performans): da gasilci, naši vrli varuhi pred ognjem, javno izražanje svojih stališč podkrepijo s pirotehniko, je svojevrsten absurd. Kot da bi pacifisti na shodu za mir streljali s puškami. Kaj si o tem misli sveti Florjan, mi žal ni znano, lahko pa si predstavljam, da ob razgrajanju svojih varovancev ni bil navdušen.
Navdušena ni bila niti slovenska javnost, ki pa je bila v svojih odzivih na početje nespornih herojev in junakinj vendarle prizanesljiva. Dokler ni ministrstvo objavilo podatkov o njihovih plačah, ki se vsaj na prvi pogled niso zdele slabe. Da gre za zavajanje in da zneski vključujejo dodatke - ta odziv borcev s plameni ni zvenel najbolj prepričljivo. Kaj je osnova, kaj dodatek, kaj akontacija ... Vse te reči povprečni smrtnik s težavo loči še na svoji plačilni listi, kaj šele, da bi se šel detajlno analizo prihodkov nekoga drugega.
Ampak v resnici sploh ne gre za to. Ne gre za neprimernost obnašanja uporniških gasilcev ali potencialno primernost njihovih prihodkov, poanta je nekje drugje. Ko gasilci ali predstavniki ter predstavnice drugih cehov bolj ali manj hrupno izražajo nezadovoljstvo nad situacijo in opozarjajo na svoje probleme, pozabljajo, da nam je preostalim v resnici vseeno, da nas njihove težave in oni sami ne zanimajo. Razen takrat, ko nas. Zanimajo pa nas takrat - če govorimo o gasilcih - ko nam gori hiša.
Zveni brutalno, vem, a tu si dovoljujem zdrs v gloso, ki je po definiciji neizprosna. Prometna varnost šolskih poti je bila zame do pred nekaj leti abstraktno vprašanje, o katerem sem se lahko pogovarjal na načelni ravni. Pa se nisem, problem v moji glavi de facto ni obstajal. Zdaj še kako obstaja, doživljam ga v vsej njegovi konkretnosti, pa čeprav se na tem področju ni spremenilo popolnoma nič, tema je obstajala že prej, a za druge, zame ne. In podobno velja tudi za druga področja. Do gasilskega poklica gojim dolžno spoštovanje, z njihovimi zahtevami sem lahko na načelni ravni absolutno solidaren, morda celo podpišem kako spletno peticijo, a če sem povsem iskren, do njih čutim podobno kot do varnostnikov, natakaric, programerjev in doktoric naravoslovnih znanosti. Moja čustva do vseh naštetih ne morejo biti drugačna kot pragmatična.
Za razliko od novega ležečega policaja pred mojo hišo, ki ga skoraj ljubim. Da je ta ljubezen skrajno oportunistična, pa je okoliščina, ki se me ne tiče.
